V počastitev tega dne je Društvo upokojencev Kanal pripravilo  razstavo  ročnih del v gostišču Križnič Kanal. Po pozdravnem nagovoru župana občine in predsednika društva upokojencev smo odprtje razstave popestrili s krajšim kulturnim programom.

Tudi trinajstič je uspelo, pa čeprav so se članice, ki so razstavo pripravljale, že spraševale, ali bodo  dobile dovolj novega gradiva zanjo.  Ročna dela zahtevajo veliko časa, leto pa hitro mine. Ob pogledu na prineseno pa lahko le potrdimo dejstvo, da je med nami še veliko ljubezni do ročnih del in ustvarjanja. Prav zato nas pogled na prikazano toliko bolj osupne.

S čim si krajšajo urice ljubitelji ročnih del? Kakor vedno je to pestra paleta – slikanje, izdelki iz lesa, pletenje, kvačkanje, klekljanje, vezenje, šivanje, izdelava punčk za Unicef, obdelava kamnov. V razstavo so članice vključile tudi izdelke učencev Osnovne šole Kanal.

Kdo bi preštel vse ure potrpežljivega dela, ki so zbrana na tem mestu! Lahko smo ponosni, da imamo v naši sredini ljudi, ki nosijo v sebi posebne darove in jih znajo izkoristiti! Škoda bi bila, da bi vsi ti biseri ostali skriti za zidovi naših domov. Vsak, ki si vzame trenutek časa in si razstavo ogleda, zagotovo ni razočaran. Pri tem lahko dobi idejo za lastno ustvarjanje ali pa spodbudo, da naslednjič tudi sam postavi na ogled svoje delo. Potrebno pa bi bilo najti način, kako bi znanje, ki ga ni malo, prenesli mlajšim generacijam, saj je škoda, da bi se z leti izgubilo.

Sicer pa – le pridno sučite klekeljne, dleta, šivanke, kvačke, pletilke, čopiče ... saj vas že sedaj vabimo, da svoja dela prinesete naslednje leto na ogled tudi vi.

Iskrene čestitke ustvarjalcem za vse čudovite izdelke in posebna zahvala prizadevnim članicam, ki so razstavo pripravile.

Zahvala tudi gospe Jožici Dolenc, katere misli so bile prebrane na odprtju razstave in so nas vse ganile.

Napisano naj bi veljalo za vse otroke sveta, ker smo vsi otroci svojih staršev.

Dragi sin, draga hči!

Nisem še prav ostarela. A ko me bosta nekega dne videla tako, bodita potrpežljiva in poskušajta razumeti, če se bom med jedjo umazala in če se ne bom mogla sama obleči.

Spomnita se ur, ki sem jih porabila, da sem vaju tega naučila. Če bom v pogovoru ponavljala, mi prisluhnita, kot sem jaz vama isto zgodbo prebirala znova in znova, predno sta zaspala.

Če opazita moje nepoznavanje, mi dajta čas in ne glejta name s posmehom, kajti bila sem tista, ki vaju je naučila mnogih stvari za vstop v življenje.

Če bom v pogovoru kaj pozabila, dajta  mi čas, da se spet spomnim in če se ne bom, se ne vznemirjajta, saj zame ni najpomembnejši pogovor, ampak to, da me poslušata.

Ko mi utrujene noge ne bodo več dovolile hoditi, mi podajta roko, kot sem jo jaz vama, ko sta delala prve korake. Spoznala bosta, da se v starosti ne živi, ampak preživlja.

Spoznala bosta tudi to, da kljub mnogim napakam, ki sem jih naredila, sem vama želela le najboljše. Bodita mi v oporo.

Poplačala vama bom z nasmehom in neizmerno ljubeznijo, ki sem jo vedno čutila do vaju.

Vaša mama Jožica Dolenc