Tekst: Silva Matevžič
V oktobru smo ob dnevu starejših člani odbora Društva upokojencev Deskle-Anhovo obiskali naše krajane v domovih za ostarele v Podsabotinu, Novi Gorici, Gradišču in Tolminu, doma pa smo obiskali vse, ki so starejši od 85 let. Lične spominke so v ta namen pripravili učenci OŠ Deskle pod mentorstvom učiteljice Alde Ozebek. V Desklah so nam pomagali sporočiti čestitke starejšim vrtčevski otroci iz starejše skupine in učenci 1. In 2. razreda.
Koliko veselja je zlasti obisk otrok prinesel v domove! Najmlajša in starejša generacija sta se povezali, o čemer bodo še dolgo premišljevali ne več mladi, v otrocih pa bo ostal neizbrisen spomin na dan, ko so obiskali ostarele, ki bi bili lahko njihove none in nonoti, celo pranone in pranonoti. Otroci so se srečali s tistimi, v katerih je mladost le še oddaljen spomin. Lepo je, da si generacije podajo roko, kajti brez mladih, na katerih naj bi slonela prihodnost, in starejših, ki lahko posredujejo mladim življenjske izkušnje in moder pogled na življenje, bi bil svet osiromašen.
Ob obisku oskrbovancev iz naše krajevne skupnosti v domovih smo prišli do spoznanja, da so naši bivši sokrajani resnično zadovoljni z oskrbo, nostalgična pa ostaja misel, da je drugje lepo, a najlepše doma. Vsi po vrsti pa so polni pohval za osebje doma, zato lahko povzamemo, da so domovi za starejše resnično zatočišče za vse, ki v boju za vsakdanje probleme omagujejo in nimajo nikogar, ki bi jim bil v jeseni življenja v oporo. Le kako naj otroci, vnuki in sorodniki skrbijo za svojega človeka, če jim vsakdanje obveznosti tega niti po človeški plati, še manj pa časovno, ne dopuščajo?
Nekateri so izgubili stik z vsakdanjostjo. V posebnem svetu je morda navsezadnje prijetno živeti: spet si mlad, poln življenjske energije in družabnih stikov s prijatelji in dragimi, ki jih mogoče že dolgo ni več. Za svojce in druge obiskovalce pa je to boleče spoznanje, da ljuba oseba, ki si jo dolga leta poznal kot pametno, delavno in urejeno, živi v svojem svetu, v katerega nimamo dostopa, če naj si še tako prizadevamo. Komu je pri tem hudo? Mislim, da tistim, ki prihajamo na obisk, posebno domačim,ki se morajo dan za dnem soočati s kruto resnico, da njihovi najbližji nepreklicno odhajajo.
Naj spregovorimo o izdatkih, ki jih je potrebno nameniti v kateremkoli domu za bivanje in postrežbo. Kako naj si upokojenci z nizko pokojnino privoščijo bivanje v domu? Mogoče imajo prihranke (le od kod, če je mesečni prihodek pod povprečjem?), a bodo ti kmalu izpuhteli. Hiša, ki so jo zgradili tudi za otroke in njihove družine, mora v prodajo. Zakaj? Zato, ker so vse življenje garali, hranili in želeli svojim dragim omogočiti spodobno življenje. Ali se jim je vse to splačalo? Mogoče ne, vendar je bila skrb za najdražje in brezpogojna ljubezen močnejša od vsega.
Pogovori s starejšimi, ki živijo v domačem okolju, so prinesli veliko zadovoljstva osebam, ki smo jih obiskali, pa tudi obiskovalci smo občutili posebno zadovoljstvo, ko smo spoznavali njihove življenjske zgodbe, prijetne in manj prijetne. Različne ljudi smo srečali ob obiskih na domu: tiste, ki imajo ob sebi skrbno nego in pozornost, do tistih, ki so večji del dneva sami in ni nikogar, s katerim bi lahko spregovorili besedo. Tu so ljudje, ki jim popušča spomin, da le težko najdejo stik z vsakdanjostjo. Ob spominih na mladost in že davno preživela leta pa oživijo in iz njih se usujejo doživljaji, ki bi za zdajšnje pojme že zdavnaj utonili v pozabo, zanje pa je to del življenja, ki so ga izživeli in jim je nudil vse lepo, kar jim je usoda lahko ponudila.
