Najstarejši Slovenki Katarini Marinič so odkrili spominsko ploščo

„Tinco si moral imeti rad. Skromna, nič kaj zahtevna, se je morala vsakomur priljubiti. Sokrajani smo dolžni, da ohranjamo spomin na pričo treh stoletij in dveh tisočletij ter ga predajamo naprej,“ je pred hišo Katarine Marinič dejala sovaščanka Silva Matevžič. Tako so najstarejši Slovenski doslej med prazniki, na dan, ko bi praznovala svoj 112. rojstni dan, sredi vasi na pobudo sovaščanov in ob pomoči občine postavili spominsko ploščo.

Plošča bo še naprej pričala o življenju Katarine, čeprav je že danes le malo tistih, ki se je ne bi tako ali drugače spominjali, pa čeprav je osebno niso nikoli srečali. Ime svojega rojstnega kraja je s svojimi častitljivimi 110 leti ponesla čez vso Slovenijo in v svet. Septembra 2010, ko se je poslovila, je bila med super stoletniki vsega sveta oziroma tistimi, ki so dosegli 110 let, vpisana na 56. mestu.

„Zadnjih 10 let smo se na ta dan dobivali pri Tinci in vsako leto posebej navijali, da bi se zgodilo še naslednje leto. Tinci teh 110 let zagotovo ni uspelo samo zaradi našega navijanja. Mislim, da ji je uspelo z njenim osebnim življenjskim slogom, umirjenostjo, skromnostjo in tudi pobožnostjo. Dolina je tako postala vsem skupaj navdih, da se da tudi tukaj kakovostno in zelo dolgo živeti,“ je ob odkritju dejal predsednik krajevne skupnosti Anhovo Deskle Klemen Stanič. „Dom je tisti dan prav drugače živel. Vsi zaposleni, vsi sostanovalci so nekaj pričakovali. In ne glede na starost je tudi Tinca vedela, da je to poseben dan,“ se je obiskov pri Tinci v novogoriškem domu upokojencev spomnil župan Andrej Maffi.

Spominsko ploščo je odkril Katarinin nečak Viktor Gabršček, blagoslovil pa župnik Alojz Suban.

Katarina je večino svojega življenja preživela v Desklah, Amerika je ni nikoli zvabila čez lužo. Od doma sta jo pregnali le prva svetovna vojna (tedaj je dve leti delala v tovarni čokolade na Dunaju) in povojna revščina, ki jo je reševala s služenjem pri sestrični v Ljubljani. Leta 1929 se je poročila z domačinom Rudolfom Mariničem. Tinca je gospodinjila, Dolfo pa je delal v anhovski cementarni. Otrok nista imela, a bila kljub temu resnično malokdaj sama … „Mnogi so ji bili hvaležni za topel sprejem in prijazno besedo, s katero je znala pomiriti vsakega, ki je pri njej iskal razumevanja. Vrata njene hiše so bila vedno odprta, tako kot je bilo za človeške stiske odprto njeno srce,“ je le delček iz Katarininega življenjepisa, ki ga je na slovesnosti predstavila Silva Matevžič.