Nasilje v družini je težko natančno popisati, saj poleg prijavljenih primerov obstaja še vrsta neevidentiranega nasilja, ki ga socialni delavci pogosto odkrijejo pri delu na terenu. Večji pregled pa sedaj omogoča pravkar vzpostavljena baza.
Koordinatorka za obravnavo nasilja v družini za območje celotne Goriške regije na Centru za socialno (CSD) delo v Novi Gorici je Majda Pušnar iz Kanala. Na novogoriškem Centru je zaposlena že 28 let. Prvih 20 let je bila pristojna za področje mladostnikov, sedaj pa že sedmo leto dela kot koordinatorka za obravnavo nasilja v družini za Goriško regijo, ki obsega delovanje štirih CSD (Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica in Tolmin).
O razmerah na severnem Primorskem nekaj povedo že podatki o številu intervencij in ukrepov prepovedi približevanja (PP) ob prijavi nasilja, saj opažajo, da število prijav nasilja narašča: »V zadnjih petih letih smo zabeležili 198 intervencij in 163 izrekov ukrepa prepovedi približevanja. Največ ukrepov je bilo izrečenih na območju delovanja Policijske postaje Nova Gorica, posamezni primeri pa so v manjših občinah. V naši občini imamo vsako leto par izrečenih ukrepov PP ali drugih intervencij, ki so v glavnem povezani z nasiljem v družini.« Najbolj prisotno je fizično nasilje, ki se pojavlja skupaj z drugimi vrstami nasilja, najpogosteje psihičnega. Starejši so pogosto žrtve ekonomskega nasilja in zanemarjanja: »Starejši vse pogosteje ostajajo pri svojcih tudi zaradi dragih domov. Dogaja se, da jih zaradi denarja dobesedno izsiljujejo, da jih puščajo v nezakurjenih stanovanjih, brez primerne oskrbe … Odkar smo uvedli Centre pomoči na domu to nasilje lažje zaznavamo, saj ga oskrbovalke na domu lahko zaznajo. Starejši zaradi strahu pred nasilneži težko prijavljajo nasilje, ker se bojijo posledic, ki sledijo prijavi.« Novi Zakon o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008 je vrste nasilja zelo natančno opredelil, še posebej, če so vanj vpleteni otroci. »Po tem zakonu so otroci žrtve nasilja tudi v primerih, če so priče nasilnega dogodka v družini,« pojasnjuje Pušnarjeva.
Žrtve se za prijavo večinoma odločijo po dolgotrajnem nasilju, ko razmere res niso več vzdržne: »Kar včasih vidimo na intervencijah, je srhljivo. Kljub temu zakonodaja kot žrtve obravnava le tiste, ki nasilje prijavijo in se vključijo v načrt pomoči, saj mora žrtev aktivno pristopiti k reševanju svojih težav. Skupaj izdelamo načrt pomoči in individualni varnostni načrt. V posameznih primerih pa k obravnavi na multidisciplinarni team povabimo strokovne delavce iz drugih institucij (zdravstvo, šolstvo, policija, tožilstvo…), da bi žrtvam lahko kar najbolje pomagali.« Žrtve nasilje pogosto prijavijo, ko pa so zaslišane, ga zanikajo: "Prijava je osnova, da v družini sploh lahko posredujemo. Zakon pa nam nalaga, da delamo tako z žrtvami, kot z nasilneži.“
Najprej poskrbijo za žrtev, nato pa se pogovorijo s storilcem. Pušnarjeva skrbi prav za področje prve socialne pomoči nasilnežu: »Nasilnežu predstavimo dejstva o tem, da je nasilje nedopustno. Nato predstavim zakonodajo ter ponudim oblike pomoči na Centru in izven njega. Žrtve pomoč običajno sprejmejo, nasilneži pa krivde večinoma ne priznajo. Tudi zato bo naš CSD na jesen organiziral trening socialnih veščin Društva za nenasilno komunikacijo. Ker bo program v Novi Gorici, se jih bo mogoče več odločilo za vključitev. Vsekakor bi morali nasilneža zakonsko obvezati, da se vključi v program. Na žalost je vključitev prostovoljna in jih ne moremo prisiliti, da se vključijo.«
Največ nasilnih dejanj je ponoči, konec tedna, med prazniki in dopusti, ko so ljudje več časa skupaj. Zagotovo pa na porast nasilja vplivata tudi brezposelnost in gospodarska kriza: »Med glavnimi vzroki so alkoholizem, zasvojenost z drogami, psihične težave. S psihično motenimi nasilneži je najtežje delati, saj niso kritični do svojega ravnanja in odklanjajo zdravljenje,« pojasnjuje Pušnarjeva.
Največji problem je začaran krog družinskega nasilja, ko se nasilneži in žrtve navadijo na takšen odnos in ne najdejo poti iz njega: »Razveseljivo pa je, da žrtve pogosto tudi same poiščejo pomoč pri nas.« Prijavljanje spodbujajo tudi javne razprave, mediji, ukrepi prepovedi približevanja.
Za varnost žrtve je dobro poskrbljeno: »Ko žrtev prijavi nasilje, ji lahko na njeno željo nemudoma zagotovimo varen prostor v naši mreži skrivnih namestitev. Naš krizni center pa dela noč in dan, 365 dni v letu, tako da so prijave mogoče kadarkoli. Žrtev nasilja naj pokliče telefonsko številko 113. Z Operativno komunikacijskega centra nato pokličejo dežurnega na naši interventni službi, ki lahko kadarkoli vzpostavi stik z žrtvijo.«
To področje dela je zelo obremenjujoče in marsikdo zdrži le nekaj let, dodaja Pušnarjeva: »Tudi zato delamo v parih. Lahko si strokovno pomagamo in si porazdelimo psihično obremenitev. Zelo pomembno je, da je nova zakonodaja vpeljala obvezno timsko delo različnih ustanov, saj tako strokovnjaki s svojim znanjem prispevajo k celostnemu reševanju problema.«
