Tekst: Milka Zagorjan (Pušnar)
Naj z vami delim spomine, ki mi jih je zapustil moj tata Anton Pušnar – Opaltarjev Toni iz Farovža v Kanalu.
Star je bil štiri leta, ko se je začela prva svetovna vojna in pri nas morija soške fronte.
Tonijevega očeta so vpoklicali v avstroogrsko vojsko, služil je v Galiciji. Iz nje se ni več vrnil in tudi za njegov grob niso nikoli izvedeli. Doma so ostali le mama, hči Marija s komaj rojenim dojenčkom, mlajši brat Andrej in najmlajši Toni.
Kot vsi prebivalci ob reki Soči od izvira do izliva, so morali tudi Kanalci v begunstvo. Mama je z odhodom odlašala do zadnjega, saj so bili otroci tako nebogljeni. Naslednje leto je prišel zadnji ukaz o odhodu v izgnanstvo. Mama je z malim Tonijem odšla v polje pod Morsko, da nabere nekaj sadja za na pot. Medtem, ko sta se vračala po cesti proti Kanalu, so z desnega brega Soče Italjani že začeli z obstreljevanjem. Ob cesti na levem bregu pa so bili v jarkih vkopani vojaki avstroogrske vojske. Prišla sta do bližine stavbe sedanje ambulante in tam je krogla zadela mamo. Iz položajev so pritekli vojaki, jo vso okrvavljeno naložili na nosila in jo odnesli proti gozdu, malega Tonija pa so pospremili domov. Nikoli več ni videl svoje mame.
Še isti dan so vse družine z otroki s pomočjo odraslih prepešačile strmo pot na Kanalski Vrh. Tu je oblast avstroogrske države zbirala begunce iz vseh okoliških vasi. Majhne otroke in onemogle starostnike so naložili na vozove, odrasli so pešačili. Nesrečna kolona se je več dni premikala preko Banjške planote, Trnovskega gozda in hrušiških hribov do Postojne. Tu so jih na železniški postaji naložili na vagone in vlak jih je odpeljal proti Ljubljani. Ta konvoj je imel v Ljubljani nekaj ur postanka. Takrat je Tonijeva sestra Marija odšla v vojaško bolnico. Tam je našla hudo ranjeno mamo in se od nje še poslednjič poslovila. Vlak je begunce odpeljal na Češko, kajti bližje so bila že vsa taborišča zasedena.
Razporedili so jih k družinam po različnih vaseh. Opaltarjeve otroke in neko družino iz Morskega so namestili na eno izmed tamkajšnjih kmetij. Tu so odrasli delali vsa kmečka opravila, otroci pa so morali v osnovno šolo. Tako se je tudi mali Toni – moj tata opismenil v tujem svetu, v tujem jeziku.
Na Češkem so ostali štiri leta. Po vojni se niso mogli takoj vrniti domov, saj niso imeli kam. Ves Kanal je bil do nerazpoznavnosti v ruševinah. Uničene so bile vse hiše, hlevi, mostovi, ceste, poti in polja. Za eno leto so jih namestili v tabore na Štajerskem, tako, da so se vrnili šele leta 1919 (oziroma 1920). Pogled na porušen in opustošen dom je bil pretresljivo žalosten, še huje pa dejstvo, da ni več ne očeta ne mame. Izvedeli so, da so vse primorske ranjence preselili iz Ljubljane v bolnico v Trst. Tam je mama tudi umrla in pokopana je bila v enem izmed skupnih grobov. Mojemu očetu je bilo vse življenje hudo, ker ni imel staršev, ni vedel za očetov, niti za mamin grob.
Naj bo ta sestavek spomin na mojega očeta in na tisoče žrtev soške fronte, naj bo opomin na grozote vojn, ki so razdejale družine in otrokom odtrgale ljubeč dotik staršev po katerem so hrepeneli celo življenje.
