Enkraten podvig se je umeščal v čas odločilnih zgodovinskih dogodkov. Fašistična Italija je kapitulirala, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor je razglasil priključitev Primorske: »Nihče si ni delal iluzij, da bo lahko udejanjiti voljo slovenskega naroda, da si na zahodu zakoliči svoje meje, čeprav so Roosevelt, Churchill in Stalin partizansko gibanje priznali kot vojaško silo, ki jo je treba upoštevati kot del proti hitlerjevske koalicije.«

Zato je bil cilj pohoda z vojaškim dejanjem utrditi pogajalska izhodišča za mejo z Italijo, ki jih je oblikoval v ta namem ustanovljen Znanstveni inštitut. Pirjevec je pojasnil, da je XXX. divizija po nalogu glavnega štaba prepotovala vso Beneško Slovenijo, tako da bi prebivalstvo od blizu videlo, kakšna je partizanska vojska. Glavni namen pa je bil: »Združiti in osvoboditi Slovenijo tudi tam, kjer je bila naša beseda soraj celo stoletje zaničevana in tlačena. Ni pretirano reči, da je slovenska beseda danes v Benečiji bolj živa kot kdajkoli prej tudi zaradi slavnega in drznega pohoda, ki se ga spominjamo.«

Zahodni zavezniki so na koncu sicer zaščitili interese poražene Italije in meja je presekala enotno slovensko etnično ozemlje, vendar je partizanska vojska »z argumenti znanstvenega inštituta, borbeno zagnanostjo in množično  podporo prebivalstva uspela premakniti mejo močno na zahod in združiti velik del slovenskega ozemlja«, je povedal Pirjevec.

Kljub temu, da je Benečija tudi zaradi organiziranega patrizanskega upora po drugi svetovni vojni morala skozi svinčena leta, so se razmere nato izboljšale: »Danes živimo v Evropi odprtih meja. Sožitje med Slovenci in Italijani oziroma Furlani, ki je še danes krhko, ker so rane še žive, je treba gojiti kot dragocen dosežek skupnega napora in dobre volje.« V Evropskem prostoru pa moramo gojiti samozavest, izvirajočo iz velike zgodovinske tradicije NOB in njene državotvorne dediščine, je še dodal Pirjevec in zaključil, da je XXX. divizija na pohodu »ponesla slovenske zastave vse do obronkov Furlanije«.

Ob spominu na podobne zgodovinske dogodke pa je potrebno tudi vsakodnevno krepiti vrednote svobode in enakosti, ki so dediščina NOB-ja, je udeležence nagovorila Jole Namor, novinarka Novega Matajurja in predsednica paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine v Italiji. To velja še posebej ob nevarnosti, ki jo Evropi prinašajo naraščajoči in politično vse uspešnejši populizem, nacionalizem in ksenofobija: »Tega nevarnega ozračja se moramo zavedati. Evropo vsi čutimo oddaljeno, preveč birokratsko, a je naš skupen dom. Odgovornost vsakega od nas je, kakšen bo ta dom.«

Zato je še kako potreben zgodovinski spomin, je nadaljevala Namorjeva: »In dolžnost vseh demokratov in naprednih ljudi je aktivno se zavzemati za to, da se ideali svobode, enakosti in solidarnosti, ki so dediščina odporniškega gibanja vsak dan in povsod uveljavijo.«

NOB je imela pomembno vlogo za samozavest in organiziran upor v Benečiji. »Mi smo govorili, peli in molili po slovensko, a nismo bili organizirani, se nismo zavedali svojega slovenstva. Šele NOB je vzbudila v nas zavest, ponos in dostojanstvo, željo in zahtevo, da se tudi v Benečiji ustanovi nekaj, kar je slovenskega, kar je našega,« je poudarila Namorjeva.

Pojasnila je še, da brez partizanskega gibanja tudi organiziranega povojnega delovanja Slovencev v Benečiji ne bi bilo, »saj so bili prav bivši partizani v povojnem času pobudniki narodnopolitičnega in kulturnega delovanja pri nas.« Časopis Matajur je začel izhajati prav na njihovo pobudo. Temu je sledila ustanovitev dvojezične šole v Špetru in naposled zaščita slovenske manjšine v Italiji.

Predsednik krajevne organizacije ZB Kanal Franko Pavlin je v nagovoru dejal, da je »slovesnost priložnost, da se spomnimo bork in borcev, ki so s pohodom v Benečijo izkazali visoko narodnostno zavest, domoljubnost in neizmerno željo po svobodi in uporabi maternega jezika v javnem in zaebnem življenju. Prav tako je prav, da se spomnimo bork in borcev, ki niso bili slovenske narodnosti in se jim z iskrenim spoštovanjem zahvalimo za njihov prispevek v boju proti okupatorju«. Spomin na zgodovinsko dogajanje pa naj bo tudi opomin, da se takšne grozote ne smejo več ponoviti, je zaključil Pavlin.

Zbrane je pozdravil tudi župan Andrej Maffi, ki je govor zasnoval bolj na aktualnih političnih tematikah, predsem kritiki na davek na nepremičnine. Opozoril je, da vseh županov, zaradi posameznih primerov, ni mogoče obtožiti korupcije. Številni župani spoštujejo zakone, je dejal, na goriškem, pa si skupaj prizadevajo, da bi »šli v pravo smer«. Na tiskovni konferenci, ki je napovedala prireditev, pa je povedal: »Dogodek ponuja veliko simbolike: simboliko dveh bregov, simboliko prehoda čez reko, sodelovanje vojske in civilistov, zamejstva, ki ga ni več, ker ni meje. Mislim, da je tema veliko širša, kot je bil sam prehod pred 70 leti.« Obenem je izrazil zadovoljstvo, ker se je vojska odzvala na povabilo za sodelovanje na prireditvi, saj je dogodku dala sodoben pečat.

Na slovesnosti so podelili priznanja ZZB NOB, nato pa je delegacija vence odnesla k spomeniku XXX. divizije, ki ga je oblikoval kipar Negovan Nemec.

Priznanja so prejeli: zlato plaketo ZZB NOB so podelili Stanetu Pliberšku, srebrno plaketo ZZB NOB predsedniku krajevne organizacije Zveze borcev Franku Pavlinu,  priznanje za praporščake ZZB NOB pa je dobil Bruno Pavšič.

Čeprav nekoliko daljši, je kulturni program navdušil prisotne, ki so šotor v športnem parku Morsko napolnili do zadnjega kotička. Oblikovali so ga učenci kanalske osnovne šole, MPZ Kazimir Nanut, MePZ Jože Srebrnič, pevka Marjeta Popovski in člani Kulturno zgodovinskega društva Triglav. Za konec sta se zbora združila in skupaj s stoječo množico zapela primorsko 'himno' Vstajenje Primorske.

Nič manj zanimiv ni bil dopoldanski del obeleževanja 70-letnice pohoda, ki je bil med drugim tudi ena osrednjih letošnjih prireditev ZZB NOB. Pripadniki alpsko-izvidniškega voda 132. gorskega polka Slovenske vojske so namreč pri točki, kjer so borci XXX. divizije prečili Sočo, izvedli vajo, na kateri so predstavili preboj sovražnikovih črt. Prečenju Soče pa so se na dan slovesnosti morali odpovedati, saj je reka zaradi obilnih padavin močno narasla. Vajo si je kljub močnemu dežju, vetru in nizkim temperaturam ogledalo veliko ljudi, med katerimi je bilo opaziti tudi pripadnike mlajših generacij.

Pripadniki XXX. divizije IX. Korpusa so v noči s 30. na 31. januar 1944 ob prihodu v dolino prebili sovražnikove črte, prečkali Sočo, ki jim je segala do pasu, se mokri prebili do Liga in nato preko Idrije  prodrli v Slovensko Benečijo. Pri prečenju reke so sodelovali trije vodiči iz Morskega. Med njimi je bil tudi Jože Valentičič - Pepi, ki danes živi v Kanalu.

Osrednjo slovesnost ob 70-letnici pohoda, ki je s sodelovanjem pripadnikov Slovenske vojske povezala preteklost in sedanjost, je pripravila Krajevna organizacija ZZB NOB v sodelovanju z Občino Kanal ob Soči, Krajevno skupnostjo Kanal, Območnim ZZB NOB Nova Gorica in odborom XXX. divizije IX. korpusa NOV Slovenije.

Poleg nekaterih udeležencev pohoda v Benečijo, praporščakov, županov iz sosednjih občin, predstavnikov ANPI iz videmske in goriške pokrajine, predstavnikov glavnega odbora ZZB NOB, društva TIGR, veteranov vojne za Slovenijo in pripadnikov Slovenske vojske, se je slovesnosti udeležil tudi namestnik vojnega atašeja Ruske federacije.

Za sofinanciranje celotne izvedbe pa je poskrbelo vseh šest goriških občin.

Na videoposnetku si lahko ogledate zaključni del vaje SV pod Morskim.