Tekst: Helena Vuk
Po domače se je reklo krošnjarjem - guzirji, sami dejavnosti pa guziranje. Ko so prihajali domov, so poročali o dogodkih po svetu. Seveda s precejšnim zamikom. Ljudje so jih poslušali, se čudili dogodkom in širili pripovedi dalje.
Nekdo, mislim, da je bil Šoštarjev pri Markičih, je pripovedoval, kako je na lastne oči videl, ko je hudourniška reka odnesla s seboj moža, konje in voz. Prečkal je suho strugo reke. Slišati je bilo neko čudno „gučanje“ (šumenje), nato se je privalila velika gmota vode, kot bi se valili veliki sodi in odnesli vse s seboj.
Tudi zgodbe o teletu z dvema glavama in podobne zgodbe so prinašali. Ljudje so zgroženo poslušali, se križali in napovedovali bližajoči se konec sveta.
V domače kraje so ob vračanju domov prinašali po naročilu razne predmete. Na primer nabožne slike. Moj ded iz Kostanjevice je moji babici ob rojstvu prvega otroka iz Vogerije prinesel mlinček za kavo. O dedu ne vem prav veliko. Umrl je, ko je bilo moji mami 11 let. Nanj nas spominja kavni mlinček, ki ga še vedno hranimo.
Pravnuk mi je o svojem dedu Antonu Žnidarčiču Lazarjevem z Britofa povedal naslednjo zgodbo. V Škalabon (pri Kanalu) je prišel 1888. leta. S prihranki je odkupil dolg na premoženju, kar dokazuje dobro donosnost guziranja. Govoril je dobro madžarsko. Bil je nepismen, kar v tedanjem času ni bila redkost, a je pri računanju na pamet pogosto prehiteval pismene.
Brata Miha in Štefan Petrozova z Britofa sta krošnjarila še med dvema vojnama po sejmih in cerkvenih shodih. Pripoved pravi, da je Miha spodbujal otroke k nakupom takole: “Joči, joči fantek, da ti tata kupi orglice“ ali „Kupite! Kupite! Pol za dnari, pol zastonj.“
Guzirjev je bilo kar nekaj. Iz vsake vasi je bil kdo. Več jih je bilo iz Kostanjevice. Velika vas, majhne kmetije in guziranje je bilo še kar dober vir dohodka. Tudi moj ded iz Kostanjevice je bil guzir, kar je označeno tudi v župniški matični knjigi.
Moj pra pra ded Perin Gapčev od Markičev je tudi krošnjaril, ko je reševal zadolženo kmetijo. Krošnjaril je tudi njegov vnuk Jože Žnidarčič. Na svoji poti po Avstro-Ogrski je spoznal ženo in se ustalil v Standrežu pri Gorici.
Pri Markičih je krošnjaril še Anton Bajt - Šoštarjev. S to dejavnostjo so se ukvarjali iznajdljivi ljudje. Človek počasne pameti ni sodil mednje. Pa tudi krepki so marali biti. Pravnuk Antona Lazarjevega navaja, da je bila krošnja težka celih 105kg.
Naštela bom še nekaj krošnjarjev iz drugih vasi zaradi spomina nanje.
Kostanjevica: Anton Peternel - Pršet (v arhivu v župnišču je poleg njegovega imena opomba-krošnjar), Valentin Jerončič - Tinc, Anton - Tonca Naužarjev
Lovišče: Anton Berdon - Uerbč
Skrnjak: Peter Berdon - Gojev. Pred nedavnim mi je pripovedovala Jožica Gojeva, da je ob gradnji hiše v začetku prejšnjega stoletja (1903) velik delež pripomogel prav stric Peter Gojev. Tako ji je pripovedovala mama.
Hoščina: Stric Hoščkov - domači so mu pravili kar stric guzir
Britof: Anton Žnidarčič Lazarjev, brata Miha in Štefan Velušček - Petrozova. Miha je bil oče narodnega heroja Antona Veluščka - Matevža. Mati je bila Gracarjeva od Filije.
Krošnjarjev je bilo verjetno še več. Vendar zanje ne vem. Škoda!
