Po drugi svetovni vojni je končal nižjo gimnazijo v Postojni in srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani. Po zaključku šolanja se je zaposlil kot pomočnik veterinarja v Novi Gorici oziroma v Solkanu. Tam se je priključil igralski skupini, ki je delovala v okviru Kulturno prosvetnega društva Jože Srebrnič. Tako se je začela njegova igralska pot. Kasneje je v Ljubljani končal igralsko akademijo. Po študiju se je vrnil v Novo Gorico, in sicer v Mestno gledališče Nova Gorica, kjer je bil igralec, režiser in direktor gledališča. V tem času se je gledališče razvijalo in postalo znano v širšem okolju, saj so poleg igranja v matični hiši veliko gostovali na podeželju. V tem času je spoznal svojo naslednjo veliko ljubezen, svojo življenjsko sopotnico Marijo Paravan iz Kanala, ki je tudi kot amaterska igralka velikokrat igrala v Mestnem gledališču.
Po odhodu iz Nove Gorice je postal direktor Globus filma v Kopru in kasneje ravnatelj Študijske knjižnice. Še vedno je pisal pesmi, od katerih so bile nekatere tudi uglasbene, gledališka dela, med njimi Piknik s tvojo ženo, Ljubezen nad prepadi, Pacienti v čakalnici, Agencija za ločitve in druge. Dela je sam tudi režiral in v njih igral skupaj s svojo ženo Marijo Paravan. Komedije so bile med občinstvom dobro sprejete. Piknik s tvojo ženo je bil prava uspešnica, saj sta z njo gostovala po Sloveniji in tujini: v Nemčiji, Avstriji, na Švedskem. Z njo sta nastopila tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Andrej Jelačin je pogosto nastopal na raznih krajevnih proslavah, na Radiu Koper pa je oblikoval in vodil oddajo Primorska in njeni ljudje, v kateri je gostil ljudi različnih profilov, od ljudskih godcev, borcev, glasbenikov do posebnežev.
Gospod Jelačin je velik humorist, kar se je pokazalo že v goriškem gledališču. V Kopru pa je začel nastopati kot Toni Karjola, najprej v humoristični rubriki v Primorskih novicah, kasneje pa tudi na Radiu Koper. Kmalu so ga ljudje poznali le še kot Tonija Karjolo. V tem času sta bila njegov humor in satira usmerjena zlasti na samoupravne sporazume, pravilnike in statute, kjer je smešil samoupravne umotvore, brez katerih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni moglo shajati nobeno podjetje, zavod in ustanova. Je pa iz njegovih humorističnih satir zvenela prava resnica, kot na primer tale: »Samoupravljalci morajo najprej poskrbeti za lastne žepe v socialistični hlačah«. To je resnica, ki velja že od nekdaj in v vseh sistemih.
Tudi po osamosvojitvi Slovenije je nadaljeval s svojo humorno satiro. V knjigi je zapisal: »Moji humoristično-satirni zapisi niso rušili oblasti, tudi niso premikali zgodovine. Pa vendar so svojsko pričevanje o socialističnem obdobju in času poosamosvojitvene oblasti«.
Z Andrejem Jelačinom smo preživeli nepozaben večer in skozi pripoved, ki je bila hiter sprehod skozi njegovo knjigo, spoznali njegove res številne ljubezni.
Napisala: Majda Rejec
