Danes, po 35 letih od ustanovitve skupine Pankrti, lahko o punku rečemo, da kot glasba pri nas nima več vpliva, vendar pa o njem še vedno lahko razmišljamo kot o drži nesumeiljene in resnicoljubne družbene kritike, poudarja Vidmar: "Punkovska drža - najmanj, kar mora biti - mora biti nekonformistična, uporniška. Gledati mora za videz stvari. Danes videzi prevladujejona vseh področjih, na medijskem, političnem, kulturnem. In ker nam vsemogočni posredniki mediji in politiki kažejo eno samo, dominantno sliko sveta in vseh pojavov, je zelo težko prodret za to kuliso. In če kaj, potem je danes po mojem, punkovska drža možna prav kot nesprijaznjenost s tem, da so stvari takšne, kot so in nesprijaznjenost s tem, da sprejemamo ta videz.Potrebno e pogledati, premisliti, za kaj v resnici gre.“
Vidmar dodaja, da danes pristajamo na vzorce, ki ne vodijo nikamor. Med temi je najbolj očiten denimo ekološki, energetski, ko avtomobile srečujemo na vsakem koraku: „Zato je potrebnega več punka ne vash tistih področjih, ki vplivajo ne le na nekatere, ampak na vse skupine državljanov.“
Poudaril je, da so nam na nek način odvzeli vrednote, ki so pomembne, zato bi jih morali na novo uvajati v svoj družbeni vsakdan: „Vsiljujejo nam predvsem vrednote individualizma v skrajni obliki pohlepa, prestiža, potrošništva v vseh mogočih in nemogočih oblikah. Mislim, da to velja predvsem za mlajše generacije, ki ničesar drugega niso izkusile. Recimo, študentje, kot nekoč najbolj kritična in aktivna družbena skupina, so zelo pasivizirani, zelo usmerjeni v pridobitništvo. Mogoče bi nekateri to lahko utemeljevali češ, saj se morajo truditi vsak zase, glede na to, da imajo težko perspektivo, ni služb ... Vendar, na ta način kot doslej, če ne bodo skupaj stopili in če ne bomo vsi skupaj začeli malo bolj razmišljati kot skupnost, se to ne bo nikoli popravilo, ampak bo samo še slabše.“
Družbeno je potrebno na novo misliti, se družbeno aktivirati in prenehati igrati film, ki nam ga ves čas predvajajo: „In to v demokraciji, ki ponuja ta lahek angažma v obliki volitev vsaka štiri leta, ali pa morda vmes še lokalne volitve, kjer se udeležiš volitev in si izpolnil svojo državljansko dolžnost in se lahko imaš za demokratičnega državljana. To enostavno ni več dovolj. V zadnjih dvajsetih, tridesetih letih so bili namreč tako pri nas, kot v Evropi, v zahodnem, demokratičnem svetu, kamor mi spadamo, izvoljeni vsi slabi voditelji držav in finančnih sistemov. Vsi so bili izvoljeni, demokratično. In kam nas je to pripeljalo? Skratka, to enostavno ni več dovolj. Ljudstvo, če bo hotelo zadržati svojo suverenost in vplivati na svojo prihodnost, se bo moralo kot tako tudi oblikovati. Sedaj je atomizirano, razpršeno na posamezne državljane, ki sicer nergajo in šinfajo za šanki, ampak povežejo se pa težje oziroma še najbolj se povezujejo starejši občani, upokojenci ... in to najbrž ni perspektiva.“
