Adel Seyoun v juliju praznuje okrogel jubilej. V mesecu marcu je v kulturnem domu v Desklah spregovoril o svojem življenju in delu, obenem pa je tudi obrazložil postavljene slike, kar se ne zgodi pogosto, saj na razstavah njegova dela predstavljajo le likovni kritiki.
Rodili ste se v Iraku, v vasi blizu Bagdada. Kakšni so spomini na otroštvo?
Rodil sem se kot najmlajši, deveti otrok. Oče je nato poročil še eno ženo, imela sta prav tako 9 otrok. Bili smo velika družina z 18 otroki, vsi skupaj smo živeli v eni hiši, poznali nismo nikakršnega ljubosumja, med seboj smo se spodbujali in si pomagali. Zanimivo je bilo, ko smo se, denimo s petimi avti odpravili na izlet ali večerjo.
Verjetno ste že kot otrok veliko ustvarjali.
Številne ure sem opazoval mamo, ko je izdelovala tapiserije, pozoren sem bil na oblike in barve. Oče je imel trgovino, material je dobival v škatlah. Na te škatle sem začel risati in slikati različne vzorce, naravo, robote itd. Seveda se je oče jezil name, saj je potem v teh škatlah robo tudi prodajal. Ko pa so kupci videli poslikave, so bili navdušeni in oče mi je dovolil naprej ustvarjati.
V številčni družini ste se bratje in sestre med seboj spodbujali. Kako se je to kazalo na začetku vaše likovne poti?
Naj povem, da je med brati in sestrami veliko umetnikov: slikarjev, glasbenikov, pevcev, nekateri so žal že pokojni. Starejši brat je študiral slikarstvo in me je marsikaj naučil. Na srednji šoli smo imeli profesorja, ki ni maral avantgardne umetnosti 20. stoletja, zato je nismo niti obravnavali, to znanje pa sem pridobil prav pri bratu.
Kako pa je potekalo vaše šolanje?
Najprej sem 6 let obiskoval osnovno šolo, nato 3 leta nekakšne srednje šole, slediti bi morala neke vrste 3-letna gimnazija, vendar sem to preskočil in se vpisal na likovno, pedagoško akademijo oz. na inštitut za upodabljajočo umetnost. Zaključil sem ga leta 1978. Raziskoval sem grafiko, ki me je popolnoma prevzela. To je bil tudi čas, ko je grafika postala zelo aktualna v svetu umetnosti. Odločil sem se za nadaljnji študij v Nemčiji in to naznanil svojemu očetu.
Oče je to vašo željo pokomentiral …
Da češ kaj boš pa hodil v deželo, kjer je deloval Hitler, zakaj ne greš raje tja, kjer je Tito. No, odločil sem se za Berlin, uredil vse papirje in se odpravil na pot. Omenim lahko, da je bil oče veletrgovec in da smo bili gmotno preskrbljeni.
Sedaj se začne zanimiva zgodba …
Letel sem v Beograd, z vlakom sem se odpeljal proti Avstriji. Vlak se je za nekaj ur ustavil v Mariboru. Srečal sem se z Iračanom, odšla sva na čaj, še prej pa sem s pošte telefoniral domov. Ko sva spila čaj, me je vprašal, kje imam rdečo torbico, ki sem jo nosil pod pazduho. V njej sem imel potni list in 10.000 dolarjev. V trenutku sem prebledel, okamnel. Torbice ni bilo! Po isti poti sva se vrnila na pošto, kjer sem poprej telefoniral, in rdeča torbica je ostala ravno tam, kjer sem jo pustil, na visoki okrogli črni mizi, v obljudenem prostoru. Zbal sem se zaradi potnega lista, saj če ga ne bi imel … V torbici je bilo čisto vse! Bil sem šokiran, v meni se je nekaj premaknilo. Prijatelju sem rekel: »Tu bom ostal! Ne grem prav nikamor! To bo moja nova domovina!«
In res je postala Slovenija vaš drugi dom. V Mariboru ste spoznali svojo bodočo ženo Marino.
Odšel sem na obisk k prijateljem Iračanom, ki so tam študirali. Prav na žuru v študentskem domu sem spoznal Marino, ki je na pedagoški akademiji študirala kemijo in biologijo.
Kako pa je potem prišlo do selitve na Akademijo lepih umetnosti v Sarajevo?
Imel sem sanje, ki so me nagovorile približno takole: »Pojdi v Sarajevo, tam boš diplomiral iz slikarstva kot prvi tujec.« Takoj sem se prebudil iz sanj, zbudil Marino in zjutraj sva hitro odšla v osrednjo knjižnico, da bi poizvedela, če je v Sarajevu likovna akademija. Še isti večer sva se z vlakom odpeljala v Sarajevo. V garderobi železniške postaje sva pustila vso prtljago in se peš odpravila iskat akademijo. Okoli 10. ure sva prišla na referat za študentske zadeve in na najino presenečenje je referentka povedala, da prvič po tolikih letih zaseda profesorski kolegij. Nek asistent me je vprašal, kje pa imam slike. Joj! Referentka je bila tako prijazna, da je poklicala taksi in takoj sem se s slikami vrnil na akademijo. Bilo je nekje konec avgusta ali na začetku septembra, dan je bil soparen, ves sem bil prepoten. Mapo z deli si je najprej ogledal profesor umetnostne zgodovine, ki me je udaril po rami in rekel, da sem že sprejet. Vsi profesorji so si v treh urah ogledali moja dela in se soglasno odločili, da mi ni treba delati sprejemnih izpitov. Profesor Dževad Hozo me je povlekel za uho, rekoč: »Toliko let že iščemo nekoga, kot si ti, ti pa pohajaš po Mariboru?!« Ker nisem imel izpita iz marksizma, so me lahko sprejeli kvečjemu v 3. letnik. Na predavanja iz marksizma nisem hodil, a sem vseeno opravil 3. letnik, ker je baje moj mentor poročal profesorju marksizma, da sem nor, ker samo delam.
Vaš mentor je bil grafik Dževad Hozo. Študiral je grafiko na akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani pri prof. Riku Debenjaku. Kako je vplival na vaše ustvarjanje?
Predvsem mi je dal pomemben napotek: »Ne pozabi na svoje korenine. Ne trudi se povzemati evropskega načina, temveč izoblikuj posebno likovno govorico, ki združuje oba svetova, obe kulturi.« Tega se držim. Platna grundiram s soškim peskom, ki je lahko tudi odmev puščave, ornamentika in arabska pisava pa se v vseh slikarskih ciklih prepletata.
Ob zaključku akademije pa ste doživeli nekakšen šok.
Bilo je maja 1982. Pisal sem diplomsko nalogo o vplivu pisave na umetnost skozi zgodovino. Nekega dne se na vratih pojavita dva moška. Eden me je porinil, drugi pristavil pištolo k moji glavi. Jasno mi je bilo, za kaj gre. Irak je imel nadzor nad svojimi državljani, vedeli so, da končujem študij, in ta dva moška sta bila poslana, da me spravita nazaj domov. Že naslednje jutro sem o položaju poročal svojemu profesorju. Uredil je, da sem čimprej diplomiral, ta čas pa sem se skrival v Anhovem. Profesor mi je nekoliko žalostno rekel, da je upal, da bom nadaljeval v Sarajevu kot profesor na akademiji …
Adel se je nato ustalil v Desklah, dobil je službo v Salonitu Anhovo, rodili sta se mu hčerki Layla in Selma. Vsak dan po službi vsaj 4 ure slika. Stalno razstavlja na skupinskih ali samostojnih razstavah po Sloveniji in tujini. Udeležuje se številnih likovnih kolonij. Pogosto ustvarja tudi s štirimi vnuki: Lano, Zalo, Žigom in Zojo. V oktobru bo razstavljal v Galeriji Rika Debenjaka s ciklom slik iz zadnjih šestih let.
