Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 17.01.2017

pretežno oblačno
Ponoči in jutri bo pretežno oblačno. V zahodni Sloveniji padavin ne bo, drugod bo občasno snežilo. Več padavin bo v južni Sloveniji. Pihal bo severovzhodni veter, na Primorskem močna burja. Najnižje jutranje temperature bodo od -2 do -8, ob morju malo nad 0, najvišje dnevne od -4 do -1, na Primorskem do 5 stopinj C.
2°C | 4°C
sreda, 18.01.2017
0°C | 5°C
četrtek, 19.01.2017
-1°C | 5°C
petek, 20.01.2017
-5°C | 6°C
Opozorila
Ponedeljek, 16.1.2017 ob 19h
V torek in sredo bo na Primorskem še pihala močna burja, ki bo v sunkih dosegala hitrost 110 do 140 km/h.
2°C
4°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

»Devetdeset je čudna številka!"


KULTURA, INTERVJU

| |
04.12.2013      14:19
A A

»Devetdeset je čudna številka!"


Se posmeji Franc Jerončič, ki je 27. oktobra dopolnil 90 let in doda: »Kdo bi kdaj rekel, da pridemo do take starosti!« Vedrina in bistrost duha sta lastnosti, ki nas pri Francu očarata. »Bil sem v trgovini, ko je prodajalka Sandra vprašala dostavljavca blaga, če ugotovi, koliko let imam. Ta šofer pa kar ni mogel verjeti, pokleknil je pred mano in me vprašal, kako to doseči. Samo delati je treba, delo je življenje!«


Franc Jerončič ima bogat etnološki muzej. Foto: Spletna stran Zorana Jerončiča
Franc Jerončič ima bogat etnološki muzej. Foto: Spletna stran Zorana Jerončiča
Deli:

Pravite, da je le delo recept za dolgo in zdravo življenje?

Delati je potrebno. Delo nas žene naprej. Koliko sem v svojem življenju kosíl, drvaril, kmetoval!  Ko se začne popivati, se človek pokvari. Pri hrani in pijači se je potrebno odrekati oziroma zmerno uživati. Zame so zeliščni čaji zlata vredni. Vsako jutro si naredim čaj iz koprive. Delam pa tudi zeliščne mešanice.

 

Predvidevam, da niste nikoli občutili malodušja ali obupa?

Ne, nikoli nisem obupal, vedno je potrebno misliti naprej! Obupati se ne sme! Seveda sem imel vse vrste težav. Ko smo začeli z elektrifikacijo v naših krajih, je ljudje ponekod niso želeli sprejeti, češ da bodo strele udarjale v hiše. Zaradi tega je šele deset let kasneje prišla elektrika v določen zaselek. Pa kup drugih stvari... Saj veste, denar ne gre v hribe, tako kot voda, ki ne gre sama gor, potrebno jo je pompati!

 

Pa ste ob delu našli kaj časa za interesne dejavnosti?

S športom se nisem nikoli ukvarjal. Niti kart nisem igral. Škoda je bilo zamujati čas na tak način. Sem pa lovec, najstarejši lovec v kanalski družini. Saj me vleče na lov, en dan se bom res odpravil, a kaj ko mislim bolj na to, kako bom spravil radič... Saj nimam časa!«  

 

Šele ko ste bili 20 let v pokoju, ste se začeli ukvarjati z rezbarstvom. Ste imeli to željo že v mladosti?

Leta 1978 sem šel v pokoj, se pravi pri 55 letih, ko sem imel 75 let pa sem začel obiskovati rezbarski krožek na društvu Univerze za tretje življenjsko obdobje v Novi Gorici. Sem tudi član Rezbarsko, intarzijskega in restavratorskega društva Solkan (RIRDS). Ampak, povedati moram, da sem imel veselje do lesa že v mladosti. Če ni veselja že prej, tudi kasneje ne bo prišlo. Že kot otrok sem v Kostanjevici opazoval Dreja Uknčana, kako je izdeloval lesene predmete. Tudi stric je delal sode, vozove, brente. Imel je pet sinov, a nobenega od njih ni bilo zraven, samo mene je zanimalo njegovo delo. Nekoč je stric rekel moji mam: "S tega puoba pa bo njeki!"  V italijanski vojski so me vprašali po poklicu, rekel sem, da sem mizar in sem sodeloval pri izdelavi pokrovov za kotle, izkušnje iz mladosti so mi prav prišle. Podobno je bilo pri partizanih, ko sem moral narediti krsto za vojaka.  


Kateri les pa je najbolj primeren za obdelavo?

Oreh je najbolj kompakten, ni nevaren za zajedavce, daje lepo barvo. Omare, skrinje so vse iz oreha. Največ uporabljam lipon, predvsem za kipe, predmete. Že tata mi je govoril, če delaš 'lojtra', jih naredi iz lipe, ker ima redek, lahek les, nikoli iz lipona, ki je kompakten in nekoliko bolj trd.

 

Na vaš devetdeseti jubilej je bila slovesnost z odprtjem prenovljenega etnološko-rezbarskega muzeja.

Sprva smo imeli celotno razstavo v skednju, razdeljeno na tri dele (etnološki, 1. in 2. svetovna vojna, rezbarstvo), z evropskimi sredstvi pa smo lahko gospodarsko poslopje obnovili; naredili smo tlak, pobelili, zamenjali streho. Tako imamo spodaj etnološko zbirko in predmete iz 1. in 2. svetovne vojne, zgoraj pa razstavo mojih rezbarskih del. Goriški muzej je zbirko popisal, dokumentiral.

 

Še vedno pišete dnevnik, gotovo tudi dnevniški zapisi pomagajo pri ohranjanju spomina. Kako se spominjate otroštva in mladosti?

V Kostanjevici nas je bilo 60 otrok, ki smo dve leti obiskovali slovensko šolo, potem pa smo dobili učiteljico iz Caserte, Napolitanko, ki je zaradi dialekta nismo razumeli. Ko je bila premeščena na Lig, da je lahko vsak dan hodila k maši, je postala naša učiteljica Slovenka iz Špetra, ki pa ni smela govoriti slovensko. Na Kolovratu so bile štiri šole: Lig, Kostanjevica, Šeberjak in Zapotok. Doma smo imeli majhno kmetijo, živeli smo v hudi revščini. Nogavic in spodnjih hlač ni bilo. Poleti smo spali na skednju, pozimi pa v hlevu. Veliko smo kosíli, delali drva, iz kubičnega metra drvi nastane en kvintal oglja, ki smo ga prodajali čez mejo. Oglje smo kuhali, dokler nismo šli v vojsko.

 

Ste izreden pripovedovalec zgodb in spominov, ki jih lahko prebiramo v knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu, ki ste jo napisali skupaj s sinom Zoranom. Kakšen spomin bi izpostavili iz 2. svetovne vojne?

Nekega jutra so prišli italijanski vojaki in moral sem z njimi. Pobrali so vse moje letnike, le v Dolenjem Nekovu  so trije fantje šli istega dne v partizane. Prespali smo v Kobaridu, potem pa so nas s kamioni odpeljali v Videm, od tam pa v Arezzo, kjer nas je bilo 9 čet, približno 1200 slovenskih vojakov. Ko je septembra 1943 Italija kapitulirala, smo bili prepuščeni sami sebi. S prijateljem iz Markičev sva se odpeljala z vlakom v Volterro, Bologno, vse do Mester. Tam pa je stražila nemška vojska in nisva mogla skozi, ker nisva imela dokumentov. Zagledal sem dimnikarja in se domislil; vodja telefonske postaje nama je dal civilno obleko in položil na ramena deski ter nas pod krinko peljal mimo stražarjev. Iz Mester sva celo pot do doma prehodila. Kmalu sem se pridružil partizanom. Bil sem v briško-beneškem odredu.

 

Kako pa je bilo takoj po vojni?

Leta 1946 so bile številne demonstracije, v katerih smo prispevali svoj glas za Jugoslavijo. Spomnim se, kako je bila na belo nedeljo v Britofu maša, veliko srečanje. Tisti, ki so bili proti Jugoslaviji, so na zvonik cerkve izobesili zastavo brez zvezde. Takoj so ljudje poklicali policijo in prišel je komandir, po rodu Furlan, ki je velel sneti zastavo. Bila je množica ljudi, on pa je glasno rekel: »Sentite, questa bandiera senza la stella non esiste, non è in nessun catalogo. Adesso tutti, rossi e bianchi, andiamo a bere!« (Poslušajte, zastava brez zvezde ne obstaja v nobenem katalogu. Sedaj pa vsi, rdeči in beli, pojdimo nekaj popit!).

 

Po vojni se je Franc za kratek čas zaposlil v anhovski tovarni, nato je moral na služenje vojaškega roka v Beograd. Ko se je vrnil, je postal član gradbenega odbora za napeljavo elektrike Kanal - Lig in odbora za ustanovitev Kmetijske delovne zadruge Iskra Lig. Od leta 1954 je služboval v zadrugi, po združitvi zadrug pa je ostal v Kmetijski zadrugi Dobrovo do odhoda v pokoj. Bil je aktiven v različnih krajevnih, občinskih in okrajnih odborih (Kulturna dvorana, skladišče na Ligu, ceste Kanal - Lig, vodovod Melinki - Lig, most v Britofu). Za svoja prizadevanja je prejel številna priznanja in odlikovanja. Vedno se je navduševal nad zgodovino in predmeti, ki jih je našel na lovu. Tudi likovna ustvarjalnost mu je bila blizu, že med vojno je skiciral sovojake in risal. »Najprej mora biti ideja, ki jo prenesem na list papirja in šele nato realiziram v lesu.« Predmeti in skulpture v muzeju imajo dodano vrednost prav zaradi opisov in pripovedi, ki jih Franc podaja na prijeten način.

 

Ko boste pohajali po Kanalskem Kolovratu, obiščite Franca Jerončiča v Melinkih, ki vam bo z veseljem odprl vrata svoje zbirke.

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Kanal ob Soči!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Lokalni časopis Most
Številka: 50
Izšla: 20.12.2016
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Januar 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25
17.01.201 | Ostalo
Postavitev slik in slikanje akvarelov
17.01.201 | Tečaji in delavnice
Seminar DAVČNI OBRAČUN IN LETNO POROČILO ZA 2016
17.01.2017 | Ostalo
Predavanje o demenci
21.01.201 | Ostalo
Tržni dan
22.01.201 | Ostalo
Muzikal: Glasba mi je vse
22.01.2017 | Ostalo
Muzikal
22.01.2017 | Ostalo
Predstava "Trio"
24.12.2016 | Ostalo
Ogled jaslic v Ajbi
24.12.2016 | Ostalo
Razstava jaslic v Ajbi
24.01.201 | Ostalo
Načini uporabe starega kruha
16.01.201 | Tečaji in delavnice
Startup izziv za potencialne podjetnike v Novi Gorici
17.01.201 | Ostalo
Postavitev slik in slikanje akvarelov
17.01.201 | Tečaji in delavnice
Seminar DAVČNI OBRAČUN IN LETNO POROČILO ZA 2016
17.01.2017 | Ostalo
Predavanje o demenci
21.01.201 | Ostalo
Tržni dan

Bodite prvi pri oddaji mnenja.