Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

''Potovanja so kot droga: večkrat ko potuješ, večkrat želiš odriniti na pot''

Tako pravi Nina, ki že vrsto let z nahrbtnikom na rami obiskuje daljne države. Pravi, da je težko nehati, ko enkrat okusiš sladkost tujega, neraziskanega, nekaj, o čemer si prej samo bral, potem pa tudi doživel. Zato se vsaj enkrat na leto odpravi v tujino, če dopuščata čas in denar, pa še večkrat. Takšna potovanja so lahko cenovno zelo ugodna, primerljiva z obiskom naše južne sosede, izkušnje in doživetja pa so seveda popolnoma drugačni.
Nina, kje si bila nazadnje in kako je bilo? Zdi se mi, da te je zaneslo na Tajsko ... 
Ja, res je. Zadnje potovanje je bilo na Tajsko. Glede na to, da to ni bilo zgolj navadno potovanje, ampak tudi poročno, je bilo vsekakor nepozabno. Ne toliko v smislu udobja in razvajanja, temveč v tem pogledu, da se ljudje po navadi za medene tedne ne odločijo za potovanje z nahrbtnikom, v katerega za tri tedne spakirajo šest majic, ene kratke hlače in en pulover, sama pa sem to storila.

Ali ni morda Tajska tako turistična, da postaja izumetničena? Ali pa v zaledju skriva še kopico neraziskanih zanimivosti?
Tajska je še kako turistična. Ob koncu leta 2012 naj bi naštela že okoli 20,5 milijona obiskovalcev! Prav ta sloves je bil tudi razlog, da sem se je tako dolgo izogibala, a kot kaže, mi je bila nekako vendarle usojena. Ne sicer kot prva izbira, saj sva hotela z možem poročno potovanje preživeti med afriškimi plemeni in taboriti na obrobju njihovih vasi, a so nama finance to onemogočile. Afrika je namreč kljub revščini za tujega obiskovalca izjemno draga. Ceno dvigujejo razni safariji in obiski plemen, ki jih je mogoče opraviti le z najetim terenskim vozilom. Jaz pa imam rada prav to – avanturizem, ki vključuje veliko divjine in neturističnih poti. Na koncu je kljub upiranju zmagala ravno turistična Tajska. Priznam, da sem bila kar malo skeptična, kako mi bo država všeč, a od trenutka, ko sem ugotovila, da lahko v najinem terminu ujameva enega od najbizarnejših festivalov na svetu, vegetarijanski festival, sem govorila le še o tem. Stvar se mi je zazdela še zanimivejša ob dejstvu, da se festival odvija prav na otoku Phuket, ki je poleg Bangkoka in severnega mesta Chiang Mai eno od najbolj turističnih območij v državi. Torej drži, da se tudi na Tajskem nedvomno najdejo zanimivosti za tiste prave popotniške raziskovalce, morda je treba vložiti le malce več energije. Midva sva na primer le zaradi festivala iz Slovenije potovala direktno na Phuket in za to potrebovala celih 38 ur. Ni kaj, dogajanje v državah vedno kroji mojo pot. Čeprav je načrt vedno v grobem sestavljen že doma, se ga le redko popolnoma držim. 


Kako pa si pravzaprav začela potovati? Verjetno ti je prvo potovanje ostalo v dobrem spominu?
Potovanja so mi predstavili starši. Pri štirih letih so me namreč prvič vzeli s seboj na pot. Potovali smo s starim kombijem, ki ga je oče predelal, da smo v njem lahko spali. Pot nas je vodila čez vso "Jugo", vse do Grčije, kjer smo tri tedne potovali po vsej državi. Spali smo v kampih, velikokrat pa tudi kar tako, na divje, ob cesti. Kuhali smo si sami, tuš je bil bolj izjema kot pravilo, no, ampak tako je večinoma še danes. Čeprav se od vsega skupaj spomnim izjemno malo stvari, lahko morda izpostavim svojo prvo vožnjo s toboganom, saj teh pri nas takrat še nismo poznali, v Grčiji pa so bili pravi bum. Ali pa morda srečanje s frizerjem, saj so doma menili, da je iz praktičnih razlogov bolje, da moje dolge lase skrajšajo. Takrat sem prvič dobila pričesko "na fantka", ki me je spremljala še na kar nekaj drugih poteh.


Kam te je v vseh teh letih vodila pot?
Vse do srednje šole sem potovala izključno s starši in našim kombijem. Skupaj z njimi sem prepotovala skoraj vso Evropo. Šele v srednji šoli sem se začela spogledovati z daljnimi državami. Najprej le z bližnjimi, nato pa me je pot zanesla vse od ZDA in Srednje Amerike do Azije. Azijo sem pravzaprav obiskala največkrat, saj je za popotne razmere najugodnejša in tudi zelo varna.

Koliko potovanj opraviš v letu? Verjetno te eno samo ne zadovolji?
Če mi le uspe, vsako leto odidem na vsaj dve potovanji, včasih mi uspe celo trikrat. In seveda mi je vedno premalo. Mislim, da so potovanja kot nekakšna droga. Večkrat ko potuješ, bolj hrepeniš po njih in jih pogrešaš. Preprosto nikoli jih ni dovolj.

Koliko časa trajajo tvoja običajna potovanja? Poleg denarja je tu verjetno ovira tudi služba?
Glede na to, da sem redno zaposlena, sem pri potovanjih zdaj časovno zelo omejena. Imam 21 dni dopusta, ki ga uporabim izključno za to. Poskusim ga kombinirati s kakšnimi prazniki, da mi prehitro ne zmanjka dnevov. Običajno pa mi na potovanje uspe oditi za okoli dva ali tri tedne. Seveda je tudi denar zelo pomemben dejavnik, na katerega se vedno oziram. Prav vprašanje, od kod mi denar, je po navadi najpogostejše in nekako tudi najbolj neprijetno. Dejansko sem se za ta dva ali tri tedne pripravljena marsičemu odpovedovati vse leto in vse prihranke namenim temu. Medtem ko nekaterim veliko pomenijo druženje s prijatelji ob kavi, lepa oblačila, čevlji, cigarete, žuranje, nov avto, meni veliko pomenijo potovanja. Pravzaprav na vse stvari vedno pogledam z vidika denarja v tem smislu, da v glavi naredim hitro analizo in izračun, koliko mi bo uspelo privarčevati, če se nečemu odrečem.


Potuješ sama ali v paru oziroma skupini?
Le redkokdaj sem potovala sama. Pa tudi sicer na potovanju vedno najdem nekoga, s katerim lahko prepotujem del poti. Običajno pa sem potovala v paru oziroma v skupini, v kateri smo bila največ tri dekleta. Zdaj pa si doživetja na potovanju deliva z možem.


Kako je z varnostjo? Si se kdaj že počutila ogroženo?
Če imaš oči odprte in opazuješ okoli sebe ter se na pot podaš brez vpadljivih stvari, kot so drage ure in sijoč nakit, je skoraj težko zaiti v težave. Dejansko sem se ogroženo počutila le enkrat, in še to po lastni krivdi. Bilo je moje prvo potovanje, na katero sem se podala sama, in naivna, kot sem bila, sem verjela, da so vsi ljudje dobri. Vse skupaj bi se lahko končalo zelo žalostno, a kot kaže, je bilo to zgolj opozorilo, zaradi katerega sem od takrat veliko bolj pazljiva in predvsem ne zaupam več lahkomiselno vsakomur, ki poskuša biti prijazen. Nekateri me vprašajo, kaj je takega na potovanjih, da jim "podrejam" praktično vse življenje. Nedvomno lahko trdim, da je vsako novo potovanje nova življenjska šola.


Ti je kateri del sveta še posebej všeč? Ali pa obstaja del sveta, ki te ne pritegne, in zakaj?
Mislim, da ni države, ki je ne bi hotela obiskati. Čeprav morda na prvi pogled ni tako zanimiva in raznolika, kot katera druga, lahko med potovanjem zasede košček tvojega srca, kot je to uspelo Tajski, za katero sem pred potovanjem mislila, da me nikakor ne bo očarala. Morda me malo manj vleče v Južno Ameriko … Ne vem, zakaj, preprosto je še nisem začutila. Že nekajkrat sem se skoraj odpravila v Brazilijo, pa je vedno prej prišla na vrsto druga država. Posebno ljube pa so mi arabske države. Zopet težko povem, zakaj. Vsakič, ko jih obiščem, me na novo očarajo. Ljudje so gostoljubni, prijazni, kulinarika je izvrstna, zgodovina mogočna in narava dih jemajoča. Hkrati pa so te države vedno malce skrivnostne in čarobne. Vedno se kaj novega naučim, medtem ko jih raziskujem. Prav zaradi ljubezni do njih sem se začela učiti arabščino. In prav z njo sem si na poti marsikdaj odprla vrata v svet, ki običajnemu turistu ni dosegljiv.


Ta potovanja niso poceni, če jih organizirajo turistične agencije. Na tvojih potovanjih pa je verjetno malo drugače, kajti potuješ v lastni organizaciji. Kaj to pomeni s stroškovnega vidika? Letalske vozovnice so na splošno drage ...
Res je, vsa potovanja si vedno organiziram sama. Ne le iz stroškovnega razloga, temveč zaradi sebe same. Le tako sem lahko popolnoma svobodna. Nobenega prilagajanja ni in čakanja drugih. Posvetim se lahko stvarem, ki zanimajo le mene. Ustavim se lahko v kraju, ki ga sicer nikoli ne bi obiskala, pa me moja pot naključno zanese tja in se morda izkaže, da bo prav ta del poti vrhunec mojega potovanja. Vzamem si lahko čas za kramljanje z domačini ob kavi ali čaju in tako spoznam tisti pravi utrip države. Kar mi z vsakim novim potovanjem pomeni vse več, pa je to, da poskušam poiskati območja, kjer še ne poznajo množičnega turizma. Na poti me vsekakor vedno spremlja fotoaparat, ki predstavlja še eno mojo veliko ljubezen.
O samoorganizaciji potovanja lahko povem, da lahko za ceno turističnega aranžmaja za eno osebo potujeva oba z možem. Potovanja so sicer draga, a če si vzameš dovolj časa in poiščeš ugodno letalsko vozovnico, se lahko dvo- ali tritedensko potovanje primerja tudi s počitnicami v naši južni sosedi.

Kje lahko privarčuješ in na kakšen način?
Največji prihranek nedvomno pomeni nakup poceni letalske vozovnice. Letalske družbe tekom leta pripravljajo različne akcijske ponudbe, in tako je mogoče kupiti celo nekaj sto evrov cenejšo letalsko vozovnico. S tem prihrankom pa lahko v državi tretjega sveta živiš cel mesec. Prav zaradi tega mojo naslednjo destinacijo velikokrat določi cena letalske vozovnice. Poleg te pa je cena celotnega aranžmaja odvisna tudi od sloga potovanja. Sama si izberem pravi popotniški slog in želim za čim manj denarja videti čim več, kar pomeni, da se velikokrat odpovem vsemu udobju. To pomeni, da si v kraju, kamor pridem, sproti iščem čim cenejša prenočišča, jem hrano na ulici, potujem z lokalnim prevozom in se seveda zelo veliko pogajam za ceno. Bele turiste imajo žal še vedno za "dolar na dveh nogah" in te poskušajo kar najbolj izžeti. Tukaj pridejo na plano pogajalske sposobnosti in vztrajnost.


Potovanja si vedno tudi opisovala, pred meseci pa si na tem področju storila korak dalje. Verjetno je to tudi neko priznanje za tvoje delo.
Odkar sem začela potovati samostojno, o svojih potovanjih pišem tudi reportaže, ki jih redno objavljam v različnih dnevnih časopisih. Septembra pa sem s strani urednika revije Svet in ljudje dobila posebno potrditev, da sem na pravi poti. Povabil me je namreč k rednemu sodelovanju, tako da sem zdaj odgovorna za eno izmed rednih mesečnih rubrik in sem od septembra tudi članica uredniškega odbora.


Ampak tvoje največje sanje so verjetno še vedno izdaja lastne knjige …
To so nedvomno moje največje sanje. Težko je reči, kdaj bom knjigo začela pisati, oziroma lahko rečem, da že s tem, ko potujem, pišem lastno knjigo. To je najlepše povedal sv. Avguštin, ko je nekoč rekel: "Svet je kot knjiga in vsak, ki ne potuje, prebere le eno stran." Zdaj le še čakam na tisti pravi čas, na pravo "brco v rit", da vse ideje v glavi spravim še na papir.

Toda aktivna si ves čas: pišeš blog in imaš potopisna predavanja ... 
Nekaj se trudim, ja. To dejansko delam zato, ker v tem uživam. Tukaj sem doma in tukaj najdem tisto pravo strast. Od tega se živeti pač ne da, ampak že to, da lahko delam nekaj, kar me tako zelo veseli, je vredno dejstva, da mi vzame kar nekaj prostega časa.
Konec koncev pa je mnogo ljudi, ki si potovanja ne glede na to, kako "poceni" lahko potuješ, še vedno ne morejo privoščiti. Tako jim lahko za kratek čas odprem svoj svet ter jih prek besed in slik ponesem v soparno džunglo nekje na ekvatorju, kjer se slišijo kriki opic in skrivnostno šumenje bližnjega grmovja, ali pa z menoj posedajo na vrhu najvišje saharske sipine, kjer v rahlem jutranjem vetriču čakamo na mogočnost narave, ki se kaže z najlepšim sončnim vzhodom daleč naokoli.


Kako pa poznaš Slovenijo? Turisti, ki hodijo po tujini, včasih kar malce pozabijo na lepote domovine ...
Priznam, tukaj res nisem najbolj domača. In včasih me je pošteno sram. A kljub temu se v svojem prostem času rada potepam po Sloveniji. Rada odkrivam nepoznane kraje. Ne nazadnje na potovanjih pogovor velikokrat nanese prav na Slovenijo, pri čemer tako, mimogrede naredim promocijo za svojo državo. Kar nekajkrat pa sem doma že gostila svoje prijatelje, ki sem jih spoznala na poti. In brez poznavanja Slovenije bi jim težko pripravila nekaj unikatnega, drugačnega. Moj cilj je vedno prav to, da se država spoznava po nestandardnih poteh, ne glede na to, ali govorimo o domači ali tuji državi.


Si glede na to, da imaš tudi izobrazbo iz turizma, kdaj razmišljala, da bi stopila na poklicno pot organizatorke potovanj? Verjetno je tvoj cilj, da bi na primer nekoč živela od te dejavnosti oziroma počela kaj podobnega kot Zvone Šeruga, ali pa se motim?
Mogoče bi bilo bolje vprašati, kdaj ne razmišljam o tem (smeh). Nekako pa se mi zdi, da je takšnih organizatorjev potovanj na tako majhnem trgu, kot je Slovenija, že veliko. Toda nikoli ne reci nikoli; vsekakor se ponujene priložnosti ne bi branila. Se pa malce spogledujem z mislijo, da bi nekoč upravljala kakšen popotniški hotelček, nekje na peščeni plaži, obdana s tropskim rastjem in toplim morjem turkizne barve. A še prej moram takšno lokacijo najti, zato že razmišljam, kam me bo pot zanesla naslednjič.

Več o potovanjih Nine Kogej si lahko preberet tudi na njeni spletni strani: http://www.nina-potuje.com/

Gašper Tominc

Oglejte si tudi