Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

Presenečenje, ki poboža dušo

Društvo upokojencev Vrzdenec ima svoje člane nastanjene tudi v domu za starostnike na Vrhniki in v Postojni. Ker se ti člani ne morejo udeleževati naših srečanj, jih nekajkrat na leto obiščemo. Iskrice v njihovih očeh in topel stisk roke, ki kar nekako ne popusti, nam povedo, kako veseli so našega obiska. Tudi mi obiskovalci imamo tisti dan polepšan, saj nam njihova hvaležnost in veselje ob srečanju s sokrajani toplo pogrejeta srce in pobožata našo dušo.

Kot da lepo in sončno dopoldne ni dovolj, nam je bilo tistega dne namenjeno še nekaj več. Doživele smo posebno presenečenje. Presenečenje, ki ga ne doživimo prav pogosto, pa bi si ga želel vsakdo, če ne prej, pa ob spoznanju svoje nemoči. Pripeljale smo se na parkirišče pred Domom na Vrhniki in že od daleč vidimo, kako nek fant potiska invalidski voziček našega člana Janeza proti glavni cesti. Izstopile smo iz avta in ju zadržale. Če bi prišle malo kasneje, tisti dan Janeza ne bi obiskale, kajti mlad fant, predstavil se je kot Janezov prijatelj Rok, je Janeza peljal na sprehod po Vrhniki. Rok, prijazen, nasmejan mladenič, nam je povedal, da v svojem prostem času zelo rad obišče Janeza. Tudi  slabo vreme ni ovira za Rokov obisk, saj Janez še vedno zelo uživa, če koga premaga v šahu. Kar na parkirišču smo malo pokramljali, se pošalili in nasmejali, saj Rok ni samo prijazen in lep mlad fant, ampak je tudi poln humorja in dobre volje. Ko srečaš take ljudi, se ti poraja misel, da kljub tegobam in stiskam, ki nas pestijo, smo še srečna družba. Rok, hvala ti, ne samo Janezu, tudi nam obiskovalkam si polepšal dan.

Naj vam predstavimo, kdo sploh sta oseminšestdesetletnik Janez in njegov dvaindvajsetletni prijatelj, ki mu s svojimi obiski, s humorjem, dobro voljo in ostalo pomočjo pomaga, da njegovo bivanje v domu ni preveč dolgočasno. Janez  Malovrh je član DU Vrzdenec in je zaradi prometne nesreče ostal, pri svojih devetnajstih letih, invalid. Leta 1966 so se julijsko nedeljo fantje z motorji odpravili na veselico. Ob povratku domov je Janez zapeljal na pesek ob cestišču in ni več obvladal motorja. Padec je bil zanj  usoden. Pripeljal se je domov in odšel spat. Ponedeljek je bil državni  praznik 4. julij, zato so ga pustili spati malo dlje. Nihče ni vedel, kaj se je z njim zgodilo. Ko so le opazili nenavadno odzivanje, so ga odpeljali v bolnišnico. Žal je bilo za Janezovo popolno okrevanje prepozno. Zdravniki so mu rešili življenje, vendar je ostal hrom in nemočen, kajti poškodbe glave so bile zelo hude. Po mesecih okrevanja v bolnišnici in rehabilitaciji v zavodu Soča je prišel v domačo oskrbo  in vse je šlo od začetka, kot pri majhnem otroku. Govor, črke, besede, držati žlico, hoditi, vsega se je bilo treba naučiti znova. Da  bi znova hodil, je bila žal neuresničljiva želja. Tudi govor je ostal otežen. Invalidnosti so se pridružile še druge bolezni. Mama, sestra Majda in njena družina, so dolga leta skrbeli zanj. Leta 1983 je bolezen tudi mamo priklenila na invalidski voziček. Breme skrbi za Janeza in mamo je prevzela sestra Majda in kar 12 let skrbela za oba ob svoji štiričlanski družini, službi in očetu, ki tudi ni bil najboljšega zdravja. Mamine življenjske moči so pešale in leta 1995 je odšla v Dom na Vrhniki. Njena želja je bila, da z njo gre tudi Janez. V mesecu decembru istega leta so mamine moči opešale in za vedno se je poslovila. Janez je ostal na Vrhniki. Ob sončnem vremenu se z vozičkom zapelje v park pred Domom. Deževne dneve si krajša z gledanjem televizije, ogledom slik in družabnimi igrami. Moraš biti kar dober šahist, da se pomeriš z Janezom. Zelo vesel je vsakega obiska. Kljub vsem tegobam, ki ga pestijo, se veseli vsakega dneva, še posebej tistega, za katerega ve, da ga mu bo z obiskom polepšal prostovoljec Rok, s katerim prijateljujeta že peto leto.

Rok Križan, prijazen dvaindvajsetletni fant prihaja iz Vrhnike. Kot smo iz pogovora povzele, je bil njegov osnovni poklic, ko sta z Janezom že prijateljevala, tehnik elektronskih komunikacij, vendar je kmalu začutil, da to ni tisto kar bi počel vse življenje, delati hoče nekaj drugega. Tako se je še šolal in si nedavno pridobil poklic organizatorja socialne mreže. Trenutno je zaposlen za določen čas, če pa ne bo dobil podaljšane delovne pogodbe, »se z Janezom odpraviva na lepše, na Jamajko«, se je pošalil in nas vse spravil v smeh. Kot prostovoljec je pred leti v Domu povprašal, če kdo rabi kakšno pomoč ter druženje oziroma krajšanje dolgočasnih uric, ki jih mi zdravi ljudje prav gotovo ne poznamo. Niti zavedamo se ne, kako hitro se lahko življenje postavi na glavo. In v takih situacijah je lepo imeti nekoga, za katerega veš, da ti bo kdaj pa kdaj polepšal dan. V Domu so Roka spoznali z Janezom in začela sta druženje ob šahu. Šahovsko druženje je kmalu preraslo v veliko prijateljstvo in dandanes ga Rok redno obiskuje, vozi na sprehode, ob posebnih priložnostih ga pripelje tudi na Vrzdenec. Sedaj kujeta načrte, da bi se odpravila v Maribor, na obisk k Janezovi sestri. Malo je zaskrbljen, da bi bil za Janeza to prevelik napor. Pravi, da s tem, ko pomaga Janezu, poleg lepega prijateljstva tudi sam veliko pridobi. Res pohvale vredno. Želimo si še veliko takih mladostnikov v naši družbi.

Na Vrhniki in v Postojni smo obiskale še druge naše člane oziroma članice. Topli stiski njihovih rok, hvaležnost, ki jim je sijala iz oči in besede:˝Pa le še pridite, pa prej pridite!˝ so bile tema našega pogovora  na poti proti domu, na poti proti Vrzdencu.

Helena, Vera, Ana     

Oglejte si tudi