Horjul, 12. marec – Znano je, da je Mala ulica v Horjulu prav posebna ulica, saj se na njej nemalokrat odvijajo zanimive stvari. Ti dogodki so plod izrednih zamisli njenih prebivalcev, ki pravijo, da niso le sosedje, pač pa predvsem dobri prijatelji, ki se znajo poveseliti in včasih tudi kakšno ušpičiti.
Tokrat so jo spekli. Prav zares so spekli pico velikanko, ki je v dolžino merila 1,5 in v širino 2 metra. Ideja se je porodila na enem izmed večernih pogovorov, ko se je eden od sosedov pohvalil, da ima novo peč za segrevanje pleksi stekla. Sosedje, ki so bili takrat na kupu, so takoj prišli do zamisli, da bi jo lahko preizkusili prvi in v njej spekli pico. In kot jim je v navadi, je od ideje do realizacije prišlo nemudoma. Že naslednji dan je vsak prinesel določeno sestavino in zamesili so testo za pico, ki je tistikrat imela premer dober meter. Bila je izredno okusna. A zdelo se je, da bo ta za celo ulico, ki šteje okoli 60 ljudi, premajhna. Zato so se soglasno odločili, da spečejo večjo. Že naslednjo soboto so kupili material in naročili aluminijasto ploščo v velikosti 1,5 x 2 metra. Na njej so razvaljali testo in s skupnimi močmi dodali sestavine, tako da je pica že takrat izgledala mamljivo in dobro. Za pico so porabili 8 kilogramov moke, 10 zavitkov kvasa, nekaj vrčev vode, 6 litrov pelatov, gobe, razno zelenjavo in ker so imeli prste vmes predvsem moški, seveda nikakor niso skoparili s šunko in sirom. Sodeč po nasmejanih obrazih in žarečih očeh pripovedovalcev iz Male ulice je pica zares odlično uspela. "Bila je maksimalno dobra," prikimajo vsi. Ker je bila tako zelo velika, so se z njo lahko nasitili vsi prebivalcev Male ulice ter vsi mimoidoči, a je še vedno ni zmanjkalo.
Pica velikanka iz Male ulice sicer ne dosega rekordnih mer iz Guinnessove knjige rekordov, znala pa bi pomesti z vsemi slovenskimi rekordi. A velikost tudi tokrat ni bila najpomembnejša, pomembnejša sta bila druženje in dobra volja; slednje na Mali ulici nikoli ne primanjkuje, saj kot pravijo sami: "Na naši Mali ulici nam ni nikoli dolgčas. Vedno se najde kak izgovor za slavje." In če boste kdaj zavili na Malo ulico, ne bodite presenečeni, če boste sosede našli pri delu – pri pripravi golaža, bograča, obare, pasulja, vampov, in to kar v 60-litrskem litoželeznem kotlu, ali pa bodo morda preprosto opravljali spomladansko čiščenje na enem izmed vrtov ali v garaži. Ni kaj, lepo bi bilo, če bi poznali več takšnih ulic, ki bi po vzoru Male ulice pod vprašaj postavljale stereotipe o slovenskih medsosedskih odnosih.
