Roza Potrebuješ ima na svoja mladostniška leta lepe pa tudi grenke spomine. Rojena je bila v Horjulu, na kmetiji pri Bitenc, kjer se jih priimek Zdešar še danes drži. S šestimi sestrami in dvema bratoma je kot enajstletna deklica ostala brez matere. Oče se je, predvsem zaradi otrok in dela na kmetiji, še dvakrat poročil. Sogovornica prijazno pove: "Imela sem tri mame – prva nas je rodila, druga zredila, tretja nas je poročila." Dela na kmetiji ni nikoli zmanjkalo, a denarja za zgledno življenje se le iz kmetijske dejavnosti nekoč ni dalo zaslužiti. Tudi šolanja otrokom ni bilo mogoče nuditi. Roza si je močno želela, da bi postala pletilja in se zaposlila v Rašici, ki je nekoč v Horjulu veljala za dobro podjetje, s številnimi zaposlenimi. A je še kot mlado dekle odšla služit kruh v Ljubljano, kjer je na Ježici v imenitni hiši delala kot gospodinjska pomočnica. Tam se je veliko naučila, predvsem natančnosti in čistoče, ki sta se ukoreninili v njene navade in se odražata še danes. A misel na dom ni ugasnila in po nekaj letih se je kot lepo in postavno dekle vrnila domov. To je opazil tudi Nagličev Janko, ki si je svojo bodočo nevesto izbral in jo zabaral, še preden je šel služit vojsko. Pri šestnajstih letih mu je umrl oče ter usodo kmetije in posestva prepustil ženi in trem otrokom. Čas, v katerem so živeli, ni bil rožnat, to so bila leta druge svetovne vojne, ko je vojska preganjala vse mlade fante. Tudi Janko je bil odpeljan v internacijo na Rab, od tam pa v Buhenvald. Od tam se mnogo fantov in mož ni vrnilo. Tudi Janko je ob vračanju iz taborišča komaj ušel smrti; skoraj bi se utopil, ko ga je na srečo še pravi čas iz vode rešil Franc Podobnikar, Ižancov iz sosednje vasi Brezje. To obdobje je bilo zelo naporno tudi za Jankovi sestri in mamo, ki so se v času njegovega služenja trudile, da se je kmetija pri Nagličevih ohranila tudi brez moške roke. Pričevanj iz teh let je mnogo, spomini so še živi, a o njih je jezik vedno težko stekel.
Ko je torej leta 1945 Janko kot 21-letni fant prišel iz internacije, ga je doma čakalo veliko dela. Leta na kmetiji so hitro tekla in čas za ženitev je bil pravšnji. Držal je besedo in začel je redno vasovati pri Bitencovih. "Prišel me je obiskat vsako nedeljo, včasih tudi med tednom. Veliko smo se družili v skupinah, peli in plesali smo kar pri nas doma, zasebnosti pa je bilo takrat bolj malo," se Roza spominja prvih štirih let druženja. "Enkrat je šel od mene čez senožet proti domu. Bilo je pozimi in veliko snega. Ker ni bilo še nobene gazi, se je izgubil. Šele ko je našel most, se je spet zavedel, kje je," pripoveduje. Leta 1953 je odločitev dozorela in 6. septembra so v horjulski cerkvi zadoneli poročni zvonovi. S konji in kočijo sta se peljala po horjulski cesti v cerkev sv. Marjete, v Ljubljano na slikanje pa kar z najetim avtomobilom. "Ohcet je bila taprava, taka, kot se za Bitencove spodobi." Janko je na kmetijo Nagličevih pripeljal "tamlado", ki je bila kmečkega dela že vajena. Začetek je bil sicer težak, saj so Janka že šest tednov po poroki klicali na orožne vaje. "Ti meseci so bili dolgi, sploh pa raje nisem mislila na to, kaj vse bi se mu tam lahko zgodilo," zaskrbljeno pove Roza. Po vrnitvi pa so se stvari uredile. Skupaj z mamo Ivano sta skrbela za kmetijo in otroke, ki so drug za drugim prihajali na svet. Pet se jima jih je rodilo. Štefka, Janez, Andrej, Stane in Mojca so na kmetiji pogosto morali zavihati rokave. Dela nikoli ni zmanjkalo, saj so poleg govedi redili še prašiče in kokoši ter skrbeli kar za nekaj hektarov obdelovalnih površin. Doma so pridelali veliko, a zaslužka od tega ni bilo dovolj. Janko se je zato odpravil na delo v kamnolom Lesno Brdo, kjer je služil denar nekaj let, potem pa je službo dobil v Iskri Horjul oziroma danes poznanem Metrelu. Bil je dober gospodar in skrben oče, do otrok pa strog. Na Lesnem Brdu je veljal za dokaj vplivnega človeka, posebno mesto pa je imel tudi v lovski družini. "Ata je bil strasten lovec. Ob večerih je hitro 'nafutral', da je lahko čim prej malo izginil v gmajno," pove Nagličeva mama. Pri njih se je nahajala tudi lovska soba, zato jih je mama večkrat pogostila na sestankih ter tudi veselici. Posebej veselo je bilo ob večerih, ko se je družina treh fantov in dveh deklet zbrala skupaj in poklepetala ali zmolila kak rožni venec. Ko pa so otroci zaspali, je mama Roza iz predalov rada vzela pletilke in hitro kaj spletla. To je bila namreč njena velika ljubezen že od otroških let. Tako je čas hitro tekel in leta na koledarju so se obračala. Otroci so zrasli, počasi so začeli odhajati od doma in si ustvarjati svoje družine. Razselili so se na različne konce po dolini in celo Sloveniji, sin Janez pa je z družino ostal doma, kjer še vedno skrbijo, da kmetijska dejavnost pri Naglič še danes živi. Kmalu za tem, ko sta Roza in Janko ostala v hiši sama, je Janko zbolel. Namestili so ga v dom za starejše, saj ga je bolezen prehudo zaznamovala, da bi žena lahko skrbela zanj. Danes dneve preživlja v horjulskem centru starejših občanov, kjer ga žena Roza in otroci z družinami pogosto obiskujejo. Doma pa mama živi sama in pri 87-ih še pridno skrbi zase, za hišna popravila, nakupe ter prevoze do moža in sester, s katerimi se še redno srečujejo, pa poskrbijo njeni najbližji. "Zadovoljna sem, sama se zrihtam, si skuham in nobeden me nič ne sekira," v hecu pove. Predvsem za praznike pa se vseh pet otrok še vedno rado vrne domov, saj jih na otroška in mladostniška leta življenja pri Naglič vežejo lepi spomini. To radi povedo in priznajo veliko zaslugo in hvaležnost staršem, da so jih naučili delovnih navad in poštenega življenja, predvsem pa sta jim ata in mama dober zgled.
Prijazne besede zahvale in čestitke so jim izrekli tudi ob praznovanju atovega rojstnega dne, ki so ga letos združili z okroglo obletnico poroke. Tisto nedeljo se je v domačo hišo vrnilo pravo življenje, veselje in smeh. Ob domači mizi se je spet zbrala vsa družina. Čeprav Roza in Janko nista z besedami izrazila veselja in zadovoljstva nad življenjem, ki sta ga posredno ustvarila, so njuni pogledi in zarošene oči povedali vse. Njun rod danes šteje pet otrok, trinajst vnukov ter eno pravnukinjo in želimo jima, da jima bo zdravje naklonjeno, da dočakata še kakšnega potomca.
Nadja Prosen Verbič
Foto: npv
