Ideja o igri je nastala spontano, in sicer na lanskem dopustu žažarskih fantov v Baški. Po besedah fantov tam ne manjka dobre volje in smeha, pa tudi kakšna norčija se kdaj zgodi, in tokrat se je nekdo od njih odločil ter se postavil v vlogo Bedanca in na "štrik" navezal nekaj fantov. Vloga mu je očitno prirasla k srcu, saj je svoje globoke izjave, češ da ne mara postajanja, lenuharjenja in strmenja v zrak, predstavil še na nekaj gasilskih tekmovanjih in mlajih. Zaobljuba, ne le poročna, temveč tudi Bedančeva, pa je bila izrečena na ohceti Martine in Klemna Jazbar. V igri, ki so jo žažarski fantje in dekleta odigrali svatom v treh ločenih prizorih, je Jernej Vrhovec v vlogi Mišnjeka napovedal predstavo, ki naj bi se zgodila na silvestrovo; zbrane je povabil k obisku, sledila je še nekajkratna potrditev s strani Janeza Trčka v vlogi Bedanca, potem pa je sledil čas za razmislek o obljubi in – akcija.
Ker so fantje možje besede, so se hitro lotili dela. V začetku oktobra so imeli sestanek, na katerem so se soglasno odločili, da stvar zastavijo resno in igro postavijo na oder do Silvestra, kot so tudi obljubili. Stekel je pogovor o dodelitvi vlog, o kateri je gonilna sila Janez Trček povedal, da niti ni bilo težko, ker nekateri od njih spominjajo na določene junake, pravzaprav "kot bi jim na čelu pisalo", se je pošalil. A preden so začeli igralske vaje, so morali konkretno urediti dvorano starega gasilskega doma, in dela ni bilo malo – za ves mesec. Zadnjo novembrsko soboto so tako praznovali odprtje, takoj naslednji teden pa so v dvorani že pripravili Miklavžev sprejem. Šele za tem so se začele vaje, sprva kar brez scene, tako, da je gladko stekel tekst. Pozneje pa še s sceno, za katero so porabili kar precej domišljije in idej, saj je bilo treba na izjemno majhnem odru nazorno predstaviti več prostorov. Znašli so se ter izkoristili še klet in predodrje, kar je bilo povsem naravno in še kontakt z gledalci je bil na trenutke tesnejši, kar je igro naredilo še bolj dinamično. Tudi rekviziti in kostumi so se tekom vaj nabirali in prinašali od vsepovsod. Skoraj profesionalno so poskrbeli tudi za svetlobne in zvočne učinke, ki so pripomogli k še boljšemu vživljanju gledalcev v dogajanje nad samotnim breznom. Vadenje od dvakrat do trikrat na teden je zadostovalo, da je vaja na božični dan odlično uspela. Zagona tako ni manjkalo, le še obiskovalce je bilo treba privabiti.
A za reklamo so očitno poskrbeli več kot odlično, saj se je dvorana gasilskega doma ob premieri, 28. decembra, do zadnjega kotička napolnila že dvajset minut pred začetkom. A tudi tisti bolj točni oziroma tokrat pozni obiskovalci niso prišli zastonj, počakati so morali le slabi dve uri, na ponovno uprizoritev predstave. Človek bi mislil, da se kaj takega pripeti le ob premieri, a najboljšim se očitno to dogodi večkrat, saj se je zadeva ponovila tudi ob naslednji predstavi, 11. januarja. Vendar se nihče ni pritoževal, saj je bilo tudi za čakajoče dobro poskrbljeno. Ob kuhanem vinu, čaju, prigrizku in klepetu je čas hitro minil. In izplačalo se je počakati, saj so se žažarski fantje in dekleta, z dvema izjemama iz sosednjih vasi, odlično izkazali. Petnajstčlanska igralska ekipa na odru (Kekec – Bernard Trček, Kosobrin – Rudi Šubic, Bedanec – Janez Trček, Mojca – Nives Zamejc, oče – Matej Sotošek, mama – Tina Leskovec, Mišnjek – Jernej Vrhovec, Tinka – Ema Trček, Rožle – Boštjan Končan, nočni čuvaj – Andrej Jazbar, godci – Simon Mole, Gregor Končan, Anže Sotošek in Danijel Sotošek, pripovedovalka – Ana Oblak) in v zaodrju (lučkar – Sebastjan Zamejc, glasba – Simon Mole) je poskrbela, da so se gledalci zabavali in vsaj za uro in pol popolnoma odklopili misel na svoj vsakdanjik. Odrasli so podoživljali otroške dni, otroci pa so si izbirali svojega junaka in pozorno spremljali dogajanje na planini, kjer sta drug nasproti drugega živela dva moža. Dobri mož, zeliščar, po imenu Kosobrin in na drugi strani hudobni lovec po imenu Bedanec, ki si je za deklo vzel prijazno Mojco ...
Smeha in dobre volje, predvsem pa navdušenja je bilo veliko, tako na strani gledalcev kot na strani igralcev, ki so bili z igro in odzivom več kot zadovoljni. To jim daje motivacijo za naprej, za gostovanja, o katerih, kot pravijo, sicer še niso razmišljali. A prav bi bilo, da svojo energijo in prešerno voljo ponesejo še v druge, okoliške kraje.
Nadja Prosen Verbič
Foto: npv
Igralska ekipa se želi ob tej priložnosti zahvaliti Društvu podeželske mladine Bobri z Vrhnike za posojeno kravo Liso in Vanji Šubic za odlično doma narejeno "srno", vsem žažarskim fantom in dekletom in kar vsej vasi, ki je igro sooblikovala, najsibo na odru, v zaodrju ali v dvorani. Kot pravijo sami: "Fajn je blo in res je super delat z ekipo in vasjo, k se razume med sabo in vsak rad pomaga."
