Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

Kako malo je treba, da se otrok počuti kot svetovni prvak

Osnovna šola Horjul je v primerjavi z mnogimi slovenskimi osnovnimi šolami posebna osnovna šola. A to ne zato, ker skozi njihova vrata stopajo vaši otroci ali vnuki, tudi ne zato, ker je to edina uradna izobraževalna ustanova v vaši občini, temveč zato, ker se skozi vrata te osnovne šole vsak dan pripelje Maša. Da, kar pripelje se. Ta izjemno vesela, prijetna in zvedava deklica ima namreč cerebralno paralizo, in čeprav se po tem loči od svojih vrstnikov in prijateljev, jih v marsičem prekaša, včasih tudi z vztrajnostjo. Pohvale, priznanja in druga odličja ji dajejo motivacijo in vlivajo voljo, da se s svojimi sošolci in sošolkami trudi še naprej. Da lahko raste in se razvija skupaj s svojimi vrstniki, pa ni samo po sebi umevno, temveč je to velika zasluga njenih učiteljev, strokovnih delavcev, spremljevalke in ravnatelja. Predvsem pa je to zasluga staršev, od katerih je Maša podedovala pomembno življenjsko lastnost – vztrajnost. Njihova prizadevanja so občudovanja vredna, beseda "hvala" pa zanje ni tako pomembna kakor pristen, vesel izraz na Mašinem obrazu. Še lepše pa se berejo njene besede, ki sežejo zelo globoko.

 

Nadja Prosen Verbič

 

Najlepši dan v mojem življenju 

Jaz sem Maša. Imam CP in sem na vozičku. Obiskujem 3. razred OŠ Horjul. Danes smo imeli kros. Zelo sem se ga veselila. Danes sem prvič dobila kolajno, pa čeprav sem bila kot vedno spet zadnja. Naj vam povem, kako je bilo in kako sem se počutila.

Bila sem na startu. Veselila sem se časa, ko bo piščalka zapiskala. Končno smo stekli. Jaz s svojim prilagojenim kolesom, sošolci pa z nogami. V koloni, v kateri smo tekli, sem bila zopet zadnja. Gonila sem, kolikor sem mogla, vendar se ni nič spremenilo. Vendar pa je nekaj le bilo drugače kot prejšnja leta. Moje kolo je kar "letelo" in sošolce sem imela vedno na očeh. Prejšnja leta so mi pobegnili toliko naprej, da jih na ovinku nisem več videla, danes pa se to ni zgodilo. Učenci ob progi so navijali zame in to mi je dalo v telo novih moči. Bližala sem se cilju ... zopet zadnja. Spet sem vedela, da bom ostala brez kolajne, pa čeprav sem si jo vedno želela dobiti. Pa kaj, sem si rekla, važno je sodelovati.

Ko je bila podelitev nagrad, so me poklicali, ampak nisem vedela, kaj se dogaja. Ko so vsem prvim trem podelili kolajne, so poklicali še moje ime in bilo mi je nekako čudno. Potem pa je sledilo presenečenje. Dobila sem kolajno. Svojo prvo kolajno. Bila je za vztrajnost pri športu, in to zlata, zato sem bila še bolj vesela. Počutila sem se kot svetovni prvak. Ko so mi vsi čestitali, sem se počutila kot vesoljec, ki je stopil na luno. Bil je najbolj čudovit občutek, ki sem ga kdajkoli doživela. Tega ne bom nikoli pozabila.

Hvala vsem, ki ste navijali zame.

 

Maša Kočevar

3. a, OŠ Horjul

 

 

 

Oglejte si tudi