Nadja Prosen Verbič
Najlepši dan v mojem življenju
Jaz sem Maša. Imam CP in sem na vozičku. Obiskujem 3. razred OŠ Horjul. Danes smo imeli kros. Zelo sem se ga veselila. Danes sem prvič dobila kolajno, pa čeprav sem bila kot vedno spet zadnja. Naj vam povem, kako je bilo in kako sem se počutila.
Bila sem na startu. Veselila sem se časa, ko bo piščalka zapiskala. Končno smo stekli. Jaz s svojim prilagojenim kolesom, sošolci pa z nogami. V koloni, v kateri smo tekli, sem bila zopet zadnja. Gonila sem, kolikor sem mogla, vendar se ni nič spremenilo. Vendar pa je nekaj le bilo drugače kot prejšnja leta. Moje kolo je kar "letelo" in sošolce sem imela vedno na očeh. Prejšnja leta so mi pobegnili toliko naprej, da jih na ovinku nisem več videla, danes pa se to ni zgodilo. Učenci ob progi so navijali zame in to mi je dalo v telo novih moči. Bližala sem se cilju ... zopet zadnja. Spet sem vedela, da bom ostala brez kolajne, pa čeprav sem si jo vedno želela dobiti. Pa kaj, sem si rekla, važno je sodelovati.
Ko je bila podelitev nagrad, so me poklicali, ampak nisem vedela, kaj se dogaja. Ko so vsem prvim trem podelili kolajne, so poklicali še moje ime in bilo mi je nekako čudno. Potem pa je sledilo presenečenje. Dobila sem kolajno. Svojo prvo kolajno. Bila je za vztrajnost pri športu, in to zlata, zato sem bila še bolj vesela. Počutila sem se kot svetovni prvak. Ko so mi vsi čestitali, sem se počutila kot vesoljec, ki je stopil na luno. Bil je najbolj čudovit občutek, ki sem ga kdajkoli doživela. Tega ne bom nikoli pozabila.
Hvala vsem, ki ste navijali zame.
Maša Kočevar
3. a, OŠ Horjul