Bedanc bus nas je odpeljal proti Vršiču in kmalu zavil na skrivno pot v Kekčevo deželo. Strma in zavita pot se je končala v gozdu. Vodička nas je peljala do Bedančeve koče, kjer smo rešili ujeto Mojco, a nas je skoraj ujel Bedanec in če naši otroci ne bi bili tako pogumni in iznajdljivi, se naš obisk morda ne bi končal srečno. Mogoče bi še zdaj gor pod Špikom Bedancu grizli nohte na nogah in kuhali svinjsko juho. Brincljeva koča nas je presenetila s toboganom, srečali smo Kekca in si ogledali njegovo hišo. Kekec nas je pospremil še do Pehtine hiše, kjer smo se odžejali in posladkali. Tudi Pehta ima v hiši tobogan. Vseh skrivnosti obiska pravljične dežele vam ne moremo izdati, povemo lahko le še to, da smo se imeli odlično. Da ne bi šli domov lačni, smo v Kranjski gori šli na kosilo, po kosilu pa na avtobus in proti Horjulu.
MR