Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 09.12.2016

jasno
Ponoči bo deloma jasno. Ponekod po nižinah ter ob morju bo megleno. V višje ležečih krajih se bo krepil zahodni veter, ki pa bo le redkokje segel do nižin. Najnižje jutranje temperature bodo od -6 do 0, ob morju okoli 4 stopinje C.
-3°C | 6°C
sobota, 10.12.2016
-5°C | 7°C
nedelja, 11.12.2016
-2°C | 8°C
ponedeljek, 12.12.2016
0°C | 5°C
torek, 13.12.2016
-2°C | 1°C
Opozorila
Četrtek, 8.12.2016 ob 19h
Dodatnega opozorila ni.
-3°C
6°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

"Z glasbo do boljše družbe"


KULTURA

| |
20.03.2013      16:11
A A

"Z glasbo do boljše družbe"


Blaž Pucihar, ki je odraščal v Horjulu, je leta 1999 z odliko diplomiral iz klavirja pri prof. Dubravki Tomšič Srebotnjak na ljubljanski akademiji za glasbo. Že v času študija se je posvečal aranžiranju in raznim glasbenim projektom. Danes je na akademiji zaposlen kot korepetitor, obenem pa se posveča koncertiranju in komponiranju za različne slovenske in tuje umetnike. Z ženo Ano Kavčič Pucihar, ki je prav tako uspešna glasbenica, veliko časa posvetita tudi vzgoji otrok, ki sta jih usmerila v glasbo, balet in šport. Zelo se veselimo, da bomo imeli aprila na odru horjulskega prosvetnega doma priložnost slišati in doživeti eno izmed njegovih del, glasbeno pravljico Lunina čarobna flavtica, ki je prerasla v pravo glasbeno-plesno predstavo. Ob tej priložnosti smo ga povabili na klepet …


Blaž Pucihar (foto: Urban Golob)
Blaž Pucihar (foto: Urban Golob)
Deli:

Kako poteka vaš "običajen" dan?
Zelo različno. Med tednom sem dopoldne na akademiji, kjer je v mojem razredu 20 študentov, popoldne se spremenim v taksista, ko vozim otroke na najrazličnejše dejavnosti, zvečer pa po navadi koncertiram ali komponiram.

Izhajate iz glasbene družine. Vaši starši so se spoznali v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič; oče poučuje harmoniko, brat je skladatelj, aranžer, docent na akademiji za glasbo, sestra je pevka v zboru Perpetuum Jazzile in zborovodkinja … Predvidevam, da je bilo vaše otroštvo polno glasbe. Kako je bilo odraščati v takšni pestri glasbeni družini?
Družinsko okolje je za razvoj vsakega otroka zelo pomembno. V naši družini je imela glasba posebno mesto. Poslušali smo veliko najrazličnejše glasbe, še na starih LP-ploščah: Rahmaninova, Beethovna, Mozarta, Gershwina, The Beatles ... Poudarek je bil vedno na kakovostni glasbi. Starša sta me vedno spodbujala in mi trdno stala ob strani v dobrem in slabem. To modrost poskušam prenesti tudi na svoje otroke.

Ali ste že kdaj razmišljali o kakšnem skupnem glasbenem projektu družine Pucihar ali ga celo izvedli?
Moj stric Jaka Pucihar ima to željo že kar nekaj let, vendar se še ni uresničila. Za ta projekt bi najbrž potreboval odličnega menedžerja (smeh).

Z ženo Ano Kavčič Pucihar sta v glasbenem svetu zelo aktivna in tudi zelo inovativna. Zdi se mi, da imata pristop, ki sicer slovenski glasbeni pedagogiki manjka. Pripravljata interaktivne seminarje (Flavtinfest, mednarodna poletna glasbena šola Loca Musica), pišeta kakovostno in simpatično glasbo za otroke,  izpod vašega peresa je prišla tudi glasbena pravljica ... Glasbo predstavljata na izjemno zanimiv, barvit način. Ali je za to "krivo" iskanje odgovorov na potrebe današnjih "zahtevnejših" otrok ali zgolj vajina nenehna ustvarjalnost?

Z Ano poskušava otrokom izgraditi tak glasbenodoživljajski svet, kot bi si ga želela sama doživljati v otroških letih (smeh). Proces sicer zelo uspešnega glasbenega izobraževanja je v slovenskem prostoru dostikrat prežet s strogostjo in togostjo. Ob delu z otroki pa vedno znova ugotavljava, da ti zlahka dosežejo še tako visoko postavljene cilje, če jim le ponudimo okolje, kjer bodo doživljali spodbude, podporo in zaupanje. Na seminarjih za flavtiste in učitelje flavte Ana predstavlja metodo poučevanja flavte, ki jo je razvila skozi leta pedagoškega dela in izobraževanja. Po tej metodi se otroci naučijo zahtevnih prvin glasbene teorije, igranja flavte, izboljšujejo telesno koordinacijo skozi glasbeno-didaktične igre, in sicer v majhnih vrstniških skupinah. Seveda je vloga učitelja v takšni obliki poučevanja drugačna od tradicionalne, vzdušje na skupnih urah pa je visoko intenzivno in ustvarjalno. Tako sta nastali Flavta se igra, zbirka skladbic za mlade flavtiste, in Lunina čarobna flavtica, ki je iz prvotno zamišljene zbirke skladbic za najmlajše flavtiste prerasla v pravo glasbeno-plesno predstavo za otroke.

Vajino delo se precej prepleta; predvidevam, da je v ozadju vsakega vajinega individualnega dela skupen trud?
Naj povem, da me je Ana navduševala za kompozicijo že v študentskih letih, ko sva skupaj igrala v komorni zasedbi, vendar je za mojo prvo skladbo dozorel čas šele v aprilu 2004, ko sem ji posvetil Four Little Movements za flavto in klavir. Skladbo sva tudi posnela na CD in odziv flavtistov pri nas, še bolj pa v tujini, je bil tako dober, da me je kompozicija takrat začela bolj zanimati. Danes dobivam naročila za različne skladbe in priredbe iz Nemčije, Rusije, Francije in Amerike.

V sredo, 10. aprila, prihaja v Horjul vaša glasbena pravljica Lunina čarobna flavtica, ki jo bodo izvedli otroci – baletni plesalci Glasbene šole Škofja Loka  pod budnim očesom režiserke in koreografinje Ane Trojnar. Kje ste dobili navdih za tovrstno glasbeno pravljico? Kako je nastala predstava? Kakšen je odziv učencev na to pravljično notno knjigo in kakšen je odziv gledalcev ter navsezadnje tudi mladih plesalcev?

Začelo se je, ko si je Ana zaželela novo skladbo Vihravi Poni za svojo učenko. Ko sem razmišljal o poniju, sem takoj začutil 6/8-takt in skladbo napisal v trenutku. Sledile so skladbe o drugih živalih (Želva, Delfin, Kolibri, Sibirski tiger), ki sem jih narisal na list papirja. Čeprav moje ilustracije niso bile najboljše (smeh), sem začel razmišljati o zgodbi, ki bi jo otroci lahko brali, medtem ko bi te skladbice vadili. Tako je nastala moja prva avtorska pravljica in takoj sem vedel, da jo morajo otroci tudi plesati. Baletnima učiteljicama na Glasbeni šoli Škofja Loka, Ani Trojnar in Sonji Kerin Krek, ter njunim učencem je bila zgodba o mali Luni takoj všeč, zato smo skupaj postavili glasbeno-plesno predstavo, ki je imela do danes že 15 ponovitev. Gledalcem so zelo všeč kostumi, glasba, pripovedovalec in celotna koreografija. Vse to pripomore k odličnemu odzivu publike. Predstava je primerna za otroke od 3 do 11 let in je zanimiva tudi za odrasle. Vesel sem, da je zgodba o Lunini čarobni flavtici vzbudila zanimanje v Ameriki, saj so plesno predstavo postavili na oder v Boise Contemporary Theater, kjer je prav tako požela navdušenje občinstva.

Za vami je že precej zanimivih in odmevnih projektov: Imate radi Bacha? (Bachology quartet), Quartettulipan, ustvarjanje z orgličarjem Mirom Božičem, projekt Luna s pevko Evo Hren, Porgy and Bess, skladbe za flavto, glasbena pravljica, priredbe slovenskih ljudskih pesmi in izdana knjiga Pojdi z menoj … Kateri od teh projektov vam je predstavljal največji izziv in zakaj? Ali projekti vplivajo na vas osebno? Po kakšnem ključu izbirate svoje glasbene sodelavce?
Projekti, ki se jih lotim, so zelo podobni himalajizmu. V trenutku, ko alpinista prevzame neka gora v Himalaji, bo začel razmišljati o tem, kako in s kom se bo povzpel nanjo. Ukvarjati se začne z organizacijo, logistiko, s financami in v enem letu se odprava začne. Pri meni je podobno. Ker si želim čim boljšega končnega rezultata, se zelo dobro zavedam pomembnosti izbire glasbenikov in sodelavcev pri projektu. Vsak projekt ima svojo zgodbo in vedno se iz teh zgodb veliko naučim.

Zdi se, da je dandanes zelo težko živeti od glasbe. Kako to uspeva vama z ženo?
Ko so Reinholda Messnerja vprašali, ali se ima za bogatega človeka, je odgovoril: "Da. Zelo sem bogat. Z vsemi svojimi vzponi, projekti in izkušnjami sem najbogatejši človek na svetu." Po mojem mnenju je pravo bogastvo tisto, ki ga ne more kupiti noben denar. Pa vseeno, ko greš v trgovino, ti tako bogastvo nič ne pomaga. Vsekakor bi si želel, da bi bil v Sloveniji poklic učitelja ovrednoten in cenjen tako kot na Finskem, kjer so plače učiteljev enake plačam zdravnikov.

Kako glasbo približujeta svojim otrokom? Se glasba in vzgoja lahko prepletata?
Ko človek veliko svojega časa preživi z otroki, zelo hitro opazi, da se zelo hitro odzivajo in povejo svoje mnenje neposredno, kar mi je zelo všeč. Kar se glasbe tiče, žal ugotavljam, da danes otroci premalo poslušajo kakovostno glasbo, zato je pomembno, da jim to ponudimo v čim večjem obsegu. V Sloveniji smo lahko zelo ponosni na sistem glasbenih šol, ki močno pripomorejo k razvoju kraja in družbe na splošno. Otrok, ki obiskuje glasbeno šolo, se uči delovnih navad in samodiscipline, dokazano se mu izboljša splošni učni uspeh, to pa avtomatično pomeni boljšo družbo z manj kriminala.

Kaj bi svetovali vsem mladim glasbenikom, ki se danes podajajo na profesionalno pot?
V današnjem času, ko se zdi, da kulture in umetnosti ne potrebujemo, razen če gre za pridobitno dejavnost, se morajo mladi glasbeniki še bolj zavedati svoje pomembnosti. Pri tem pa morajo sprejeti zelo pomembno odločitev, namreč: da se temu poklicu resnično predajo. Če verjamejo v svoj uspeh, dobro idejo in trdo delo, ki je predpogoj uspeha, jim bo zagotovo uspelo.

Kje vas v bližnji prihodnosti lahko slišimo igrati?
Trenutno imam veliko koncertov v okviru akademije za glasbo, nekaj nastopov imam za zaključene skupine, skupaj z Mio Žnidarič, Dušico Kunaver in Irmo Toman iz založbe Okaši po različnih krajih v Sloveniji predstavljamo knjigo Pojdi z menoj – s pesmijo po Sloveniji, na obisku pa imam ameriško flavtistko dr. Nicole Molumby, s katero snemava novi CD, ki bo izšel v Ameriki.

Ali že pripravljate kakšen nov projekt, skladbo? V katero smer želite iti v prihodnosti?
Že kar nekaj mesecev imam v mislih Trio za flavto, violončelo in klavir, ki ga je naročila nemška flavtistka Christiane Meininger. 

Imate morda kak nasvet ali idejo, kako v kraju ali manjši občini, kot je Horjul, poskrbeti, da bi kultura bolj zaživela? Se vam zdi pomembno, da kultura obstane tudi v manjših krajih – in če da, zakaj?
Od leta 2005 do 2009 sem v Škofji Loki organiziral mednarodno poletno glasbeno šolo Loca Musica, ki je vsako leto v Škofjo Loko privabila 50 aktivnih udeležencev, njihovih mentorjev, staršev, profesorjev, glasbenikov, ravnateljev, slikarjev in drugih umetnikov. Žal sem jo moral zapreti, ker se finančna konstrukcija ni izšla. Pomembno je to, da se lokalna skupnost zaveda vsestranskih koristi, ki jih kultura prinese v določen kraj. Gre za promocijo kraja, ljudi, turističnih delavcev, gostincev in vsi imajo od tega koristi. Iz tega sledi, da morajo občine take projekte finančno izdatno podpreti. Naloga kulturnikov pa je, da se med seboj čim bolj povezujejo. Upam, da bo pri nas ta miselnost čim prej dozorela tudi širše, saj je to edina pot iz trenutne krize.

 

Irena Hozjan





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Horjul!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo

Bodite prvi pri oddaji mnenja.