To pomeni, da sem si jo, po domače rečeno, izmislil in jo tudi oblikoval. Torej, zbral sem člane skupine, si domislil, katere instrumente bi zasedba imela in kakšen stil glasbe bi izvajanja. Sicer so bile moje prvotne ideje nekoliko drugačne, kar pa se je kmalu izkazalo, da bi bilo za dovolj kvalitetno izvedbo precej težko izvedljivo. To kar danes smo, se je skristaliziralo tekom vaj in časa.

Je skupina nastala posebej za namen nastopanja na oddaji Slovenija ima talent?

Lahko bi rekli. V tej, končni zasedbi smo se zbrali šele teden dni pred avdicijo. Takrat smo šele dobili basista, pravzaprav še manj kot teden – v nedeljo smo imeli nastop na avdiciji, prve vaje v originalni zasedbi pa smo imeli ponedeljek. Nastop je kar uspel in bili smo izbrani na predizbor, potem pa naprej, vse do polfinala, do kamor smo prišli. Danes še vedno delamo in nastopamo, zato je bolje rečeno, da je bila oddaja samo razlog za naš začetek.

Od kje ideja za ime The SIT Group?

Originalno ime je bilo drugačno. Kasneje je prišlo ime SIT, s katerim smo se prijavili tudi na šov Slovenija ima talent, ki pa smo ga do prvega nastopa še spremenili in o tem, seveda, obvestili tudi komisijo. Ime nosi dva pomena in to je posebej zanimivo. SIT pomeni kratico za Slovenija ima talent in hkrati spominja na nekdanji slovenski tolar. Člani skupine smo nato povprašali še malo okrog, svoje prijatelje in kolegice, kako se jim ime zdi in glede na posvete je na koncu nastalo ime The SIT Group.

Ste izredno zanimiva, razgibana skupina, ki šteje 6 članov. Zasledila sem, da imate nekaj kar vas vse povezuje in nekaj, kar vas razlikuje in najverjetneje kdaj pa kdaj tudi razdvaja, in to je na eni strani glasba - vsi ste namreč profesionalni glasbeniki in na drugi strani pokrajinskost – prihajate namreč iz zelo različnih koncev Slovenije.

(smeh) Ja, res je. Kar se tiče glasbe, imamo res vsi glasbeno izobrazbo in večina jih v tem tudi poklicno ustvarja. Kar pa se tiče regionalne pokritosti, tudi drži, da v originalu prihajamo iz različnih koncev Slovenija. A čez teden smo vsi v okolici Ljubljane, kjer delamo ali študiramo, tako se tudi za vaje enostavneje dogovorimo.

V šovu ste si nadeli pridevnike norčavi, posebni, nori, nenavadni, s smislom za humor, kvalitetni, … Kdo torej sestavljate skupino The SIT Group?

Klemen Orter, je pevec in prihaja iz Velenja, Timi Krajnc igra kitaro in je doma na Koroškem, basist Rok Hozjan prihaja iz Prekmurja, Blaž Guzej, ki spremlja band na trobenti je Celjan, Andraž Trampuš je Ljubljančan in igra harmoniko ter moja malenkost – sem Horjulc in igram klarinet, po potrebi še kaj drugega.

Ko vas človek gleda in posluša vas bi težko umestil v nek stil. Če se spomnimo na oddajo, je imel s tem probleme tudi član komisije Damjan Damjanovič. Dejstvo je, da polizane frizure, metuljčke, jeans hlače z naramnicami, all starke opazovalec težko poveže z vašimi inštrumenti: harmoniko, kitaro, bas kitaro, klarinetom in trobento. Povej, kam se uvrščate?

V prvi vrsti smo band, ki želi s svojim stilom in svežino podirat stereotipe in kot drugo smo dejansko nekaj vmes, med pop in narodnozabavno zasedbo. V osnovi smo kot klasičen narodnozabavni kvintet, in tudi instrumente imamo temu primerne, le da basist uporablja nekoliko drugačno, manjšo bas kitaro, imenovano kukulele bas kitara, ki pa zveni identično kot bas kitara. Inštrumenti, kot sem že omenil, so isti kot za narodnozabavni ansambel, glasbi pa dodajamo pop, rok ritme ali pa ji dodajamo druga manjša tolkala. Kitarist na primer igra na kitaro in poleg tega še tolče po kitari, vse to zveni v primerjavi z ostalimi narodnozabavnimi skupinami bolj pop, medtem ko ima klasičen narodnozabavni ansambel več etno, se pravi narodnega pridiha. V Sloveniji smo edina taka zasedba, zato točnega imena ni. Lahko rečemo tudi, da smo urbana narodnozabavna zasedba ali pa pop-narodnozabavna.

Ste torej nekaj posebnega na slovenski sceni, kaj pa zunaj meja, imate kakšne vzornike, ki jim želite biti podobni?

Nekih vzornikov nimamo, niti ne želimo biti komu podobni, vendar nas nekateri primerjajo z avstrijsko skupino Global Kryner. Bili so res odlična glasbena skupina, mislim, da je imela oktobra letos poslovilni koncert. Enkrat so bili celo na Evroviziji. Delali so priredbe, predvsem starejših uspešnic, v katere so dodajali dele Avsenikovih in drugih narodnozabavnih pesmi, tako, da je bila meja med narodnozabavno in pop-narodnozabavno glasbo v njihovih priredbah očitna in so si s tem ustvarili značilen zvok oziroma sound, po katerem so bili prepoznavni. Na primer, v njihovi priredbi skladbe Proud Mary je vključena tudi Avsenikova pesem Proti jutru. Tega mi ne delamo, potemtakem bi bili samo njihova slaba kopija. Njihove priredbe so bile sicer bogate, včasih že kar kičaste. Glasba je bila kvalitetna, a za nekatere okuse celo preveč zakomplicirana – preveč akordov, različnih ritmov, prehodov, kar je lahko povzroči, da človek takšno glasbo težko posluša, sploh laik. Na tem mestu bom omenil, da na žalost v glasbi velja, da bolj enostavna kot je glasba, bolje gre v ušesa poslušalcem.

Rekel si, da ste neke vrste pop-narodnozabavna glasbena skupina, kar pomeni, da vam potemtakem odgovarjajo tudi zelo različne zvrsti muzike?

Ja. Nimamo nekih predsodkov glede dobrih in slabih zvrsti, mi glasbo delimo le na kvalitetno in nekvalitetno, pa naj si bo narodna, jazz, pop, techno, povsod obstajajo slabi in dobri izvajalci in slabi in dobri komadi.

Kako potem izbirate pesmi za izdelavo priredbe?

Idej in predlogov je vedno preveč. Do sedaj smo delali priredbe na najbolj popularne komade. Glavno merilo je youtube, in to število ogledov videospota. V drugi fazi so v prednosti izstopajoči izvajalci, tak je na primer Justin Bieber, ki velja za idol najstnic, ali pa bolj ekstravagantni, kot je Lady Gaga. Važno je, da je komad zanimiv tako za nas, kot za poslušalce.

Pa boste v prihodnosti ostali le pri priredbah ali imate željo ustvariti tudi kakšno svojo avtorsko pesem?

Težko je reči. Tu je dilema. Če ostanemo le na priredbah pesmi, potem je slovenski trg premajhen in bi bilo zato potrebno prodreti in se uveljaviti tudi na tujih glasbenih tleh. Če pa začnemo ustvarjati avtorsko glasbo, bi to morala biti slovenska glasba. A slovenski trg je premajhen, imamo željo in ambicijo prodreti na tuje odre in tako vztrajati na priredbah glasbenih hitov – dejstvo je, da mladina vse te komade pozna, kamorkoli prideš mladina uživa in žura z nami.

Kakšna pa je po tvojem mnenju slovenska glasbena scena?

Dokaj dobra, a problem je v tem, ker se kvalitetna glasba ne vrti v taki meri, kot bi se lahko oziroma bi se morala. Če na primer poslušamo slovenske radije, najdemo zelo malo takšnih, ki imajo kvaliteten glasbeni program. Ogromno pa je komercialnih, ki delajo le na podlagi anket in poslušanosti, zato se čez dan vseskozi vrtijo isti, največkrat slabi, komadi, ponoči pa kvalitetni.

Vaša odskočna deska je bila torej oddaja Slovenija ima talent, kjer ste s priredbo Gangnam style prepričali komisijo, ki vam je dala 3 x DA in s tem karto za uvrstitev v naslednji krog. Nam lahko zaupaš, kako je v zaodrju takšnega šova?

Določene stvari lahko povem, vsega pa bolje da ne. Ni skrivnost, da vsak, ki sicer pride uspešno čez avdicijo, že napreduje v naslednji krog. Mnogi, ki so sicer bili poslali naprej, končno niso bili izbrani – matematika je zakomplicirana. Od 1200 prijavljenih na avdicijo, nas je bilo v naslednji krog uvrščenih okrog 400, od teh pa nas je 90 prišlo naprej. Od tu naprej je predvajala tudi televizija. Za polfinale pa je bilo prostora le za 30 izvajalcev, kjer je bilo na tihem dogovorjeno, da so to skupine oziroma posamezniki iz vseh panog. Dejstvo je, da je princip šova doseči čim večjo gledanost, kar pomeni, da se povprečje briše, saj ni zanimivo in se ohrani ter predvaja le najslabše in najboljše. To je bilo na televiziji povem jasno prikazano. No, Za uvrstitev v finale pa so odločali glasovi gledalcev, in statistično, glede na število glasov, naj bi The SIT Group osvojila 11. mesto. Na dosežen rezultat smo upravičeno ponosni, saj smo doseli najboljši izid med vsemi glasbenimi skupinami v vseh treh sezonah talentov, če odmislimo harmonikarski orkester, ki je prišel v finale predvsem na račun kvantitete.

Po polfinalni oddaji je v javnosti zakrožila novica, da naj bi bilo za nekatere skupine moteno glasovanje, celo peticija je bila dana v podpisovanje. Je šlo tu za škandal?

O tem smo bili sicer obveščeni, vendar se nismo obremenjevali, niti se nismo v to vmešavali.

Kaj pa komisija v sestavi Damjan Damjanovič, Ana Klašnja, Branko Čakarmiš, je bila po tvojem mnenju korektna in strokovna?

Po pravici povedano - vsak je navijal za svojo panogo, za dejavnost iz katere je prihajal. To pa je meni čisto zgrešeno. Po mojem mnenju moraš biti ravno do svojega področja bolj kritičen, ne pa, da si do njih zaščitniški in jih rineš naprej. Sicer pa je v takem šovu težko primerjati vse te nastope in izvajalce. Točke plesalcev so bistveno bolj dinamične kot točke glasbenikov, in ker ljudje resnici na ljubo najprej damo prednost očem, so tovrstne točke malo v prednosti. Če govorimo o glasbeni skupini, seveda. Pri pevskih solistih pa je povsem druga zgodba, tam pride najbolj do izraza posameznikova identiteta, njegova sposobnost in življenjska zgodba, ki ga spremlja. Vokalisti imajo prav tako vrhunsko glasbeno spremljavo v obliki Matrice oziroma posnetka skladbe brez glavne melodije, zato so pevci zopet malce v prednosti pred plesalci in glasbenimi skupinami. Mi smo dejansko morali odigrati in odpeti vse, kar se je slišalo, medtem ko je njihova naloga po mojem mnenju lažja, predvsem v smislu skupinske igre, poslušanja drugih glasbenikov in podobno. Sicer pa to ni nobena skrivnost. Po vsem svetu v 99% vedno zmaga pevec solist. Poleg tega, da je dober, ima še neko življenjske zgodbo in temu primeren karakter, ki mu na koncu omogoči veliko število glasov iz strani glasovalcev. Če potegnemo črto pa je to še vedno šov, ki poleg kratkotrajne prepoznavnosti in nagrade za zmagovalca ne prinaša ničesar, tako da se za večino glavno tekmovanje začne po zaključku šova.

Šov je torej dobra ali slaba izkušnja?

O šov Slovenija ima talent nikakor nimam negativnega mnenja. Že prej sem vedel kaj prinaša. Resnica je tudi, da je bila udeležba na šovu za nas odlična odskočna deska.

Iz šova pa ste se nekajkrat že pojavili na nekaterih odmevnih glasbenih dogodkih, sedaj pa se, v izvedbi samostojnih koncertov, selite na slovenske odre?

Nekako tako. Po šovu smo že gostovali na različnih koncih po Sloveniji. Eden največjih je bil koncert pred približno 15000 glavo množico na Kongresnem trgu, kjer smo skupaj z Modrijani, Janom Plestenjakom in drugimi nastopali na obletnici spletnega portala Kuponko. Vzdušje je bilo enkratno. Sedaj pa bomo pripravili še nekaj samostojnih koncertov po Sloveniji. Prvi tak je bil v Horjulu in bilo je super – ljudje so uživali, ne le mladina, tudi starejši so v stoje peli z nami. Sicer pa iščemo ustrezno založno, da bomo lahko studijsko naredili nekaj posnetkov in posneli kak videospot na priredbe. Kako in na kakšen način bomo delovali in kje vse nas bo mogoče slišati pa je, na žalost, odvisno tudi od financ.

Slava je prav gotovo draga, posebej, če je skupina v samem zagonu. Se strinjaš?

To na žalost popolnoma drži. Dejstvo je, da se v Sloveniji glasbenik težko preži le od te dejavnosti, saj se vse prepogosto muziko jemlje kot dobrodelno dejavnost in ne kot poklic. Ljudje gledajo le na to, koliko v tistem hipu računaš, pozabljajo pa na to, koliko vaj, inštrumentov, časa in denarja vložiš v pripravo končnega izdelka. Vse stane, naj si bo imidž, scena, snemanja, najemi studiev, predvajanja, priprava in organizacija koncertov, vzdrževanje instrumentov in še bi lahko našteval. A vse to mora biti, saj so časi takšni, da mora biti cel komplet dober, dobro moraš zgledati, se obnašati na odru in biti kvaliteten. Če si kvaliteten še ni garant za uspeh, ta je namreč močno pogojen s financami. Zato naj izkoristim priložnost in povem, da skupina The SIT Group intenzivno išče sponzorje. V zameno pa ponujamo tudi kak špil oziroma koncert.

Glede na to, da je decembrski čas in da nas te dni obiskujejo trije dobri možje, bi si skupina The SIT Group potemtakem zaželela kakšnega resnega sponzorja? Kaj pa so tvoje želje in morda, kaj bi ti zaželel bralcem Našega časopisa?

Sam sicer praznujem samo dva od teh treh mož (smeh), vendar spoštujem vse. Kaj si želim/o v prihodnje? V največji meri zdravja (smeh), sicer oguljena fraza, vendar le tega cenimo šele takrat, ko imamo že resne probleme. Želimo si, da nam ne bi zmanjkalo ustvarjalnega naboja, ambicij in energije, s katero bi dosegli zastavljene cilje. Prav tako se ne bi branili sponzorjev, ker smo povečini vsi študenti, visoke ambicije pa so tesno povezane z večjimi finančnimi vložki. Od tu tudi pregovor: Malo denarja, malo muzike! (smeh) Osebno si želim, da bi bila glasba in nasplošno kultura deležna večje podpore iz strani države in občinskih izpostav, kajti dogaja se, da določeni funkcionarji gledajo na kulturo kot nepotreben strošek. Če pobrskamo po zgodovini, smo Slovenci najbolj znani ravno po glasbi, začenši s Slavkom Avsenikom, ki je svoje čase imel ogromno podporo tudi s strani države. Mislim, da ni potrebno omenjati, da je skladba Na golici najbolj predvajana inštrumentalna skladba v Evropi. Kultura nas dela drugačne od ostalih narodov, zaradi kulture smo poznani po svetu, zaradi kulture sploh smo! Bralcem Našega časopisa bi zaželel, da v teh, ne ravno rožnatih časih, stopimo skupaj in na krilih solidarnosti preženemo temne oblake, ki se zgrinjajo na našo državo in jih s skupnimi močmi, trdno voljo in pozitivno naravnanostjo odženemo daleč stran. (smeh - sliši se precej politično, ampak je iskreno) Ob tej priliki bi vam zaželel vesele božične praznike, srečno novo leto ter obilo dobre volje, katero bomo v prihodnje poizkušali privabljati iz vas tudi mi, člani skupine The SIT Group, za malo manj vešče angleškega jezika pa kar po domače, Slovenski Tolarji!

Nadja Prosen Verbič

Foto: osebni arhiv