Kje si iskala zaposlitev in kako ti je uspelo dobiti delo v Evropskem parlamentu, kjer je zanimanja za delo vedno veliko?
Po evropskih volitvah leta 2009 je bilo jasno, da se bodo odprla tudi nova delovna mesta. Zato sem takrat poslala svoj življenjepis ter po določenem številu razgovorov in z veliko sreče dobila delo. V mojem primeru je bilo zelo pomembno znanje jezikov, še posebej francoščine. V francoskem jeziku namreč poteka veliko neformalnih oziroma internih sestankov. V Bruslju je tudi sicer težko preživeti brez francoščine, saj gre za enega izmed uradnih jezikov.
Francoščina je od nekdaj med vodilnimi jeziki evropske diplomacije. Kateri drugi jeziki so v institucijah Evropske unije nepogrešljivi?
Angleščina je vsekakor jezik, brez katerega v evropskih institucijah ne gre. Seveda je znanje dodatnega jezika vedno dobrodošlo. Bruselj je namreč stičišče toliko raznolikih narodnosti, da ti lahko v določenem trenutku pride prav znanje kateregakoli jezika.
Mesto je znano kot nekakšen talilni lonec evropskih narodov. Pravijo, da je v Bruslju kar težko srečati Belgijca. Z ljudmi katerih narodnosti si se najlažje ujela in povezala?
Res je, v Bruslju je težko srečati Belgijca. Prav to je tudi mene presenetilo na začetku. Sicer pa težko rečem, da sem se z določenimi narodnostmi ujela bolje kot z drugimi. Čeprav smo Slovenci v jezikovnem smislu bolj podobni na primer Čehom in Slovakom, imam zelo veliko prijateljev tudi med Nemci, Španci, Italijani in drugimi narodi. Vse nas namreč povezuje angleščina.
Kakšen pa je tvoj značilen delovni dan?
Moj delovni dan je zelo razgiban in nikoli dolgočasen. Začne se ob pol devetih zjutraj, ko najprej pregledam dnevni tisk, ob devetih pa po navadi že sedimo na odborih, delovnih skupinah in pripravljalnih sestankih poslanske skupine. Poleg različnih sestankov poslanke in poslanci na dan prejemajo na stotine elektronskih sporočil, tako da že sam pregled pošte traja kar nekaj časa. Veliko je torej vsebinskega pa tudi administrativnega dela. Delovnik se po navadi ne konča pred sedmo uro zvečer, mnogokrat pa se zavleče tja do devete ure.
Belgijska prestolnica premore kar nekaj kulturnih znamenitosti, pivnic s svetovno znanimi belgijskimi znamkami, butikov s tradicionalno odlično belgijsko čokolado. Kam se najraje odpraviš po napornem delovnem dnevu?
Če sem čisto iskrena, se po službi najraje odpravim domov, še posebno če me naslednji dan čaka veliko dela. Ko pa so tedni malo bolj umirjeni, grem z veseljem na kakšno večerjo ali pivo. Moram priznati, da se do centra mesta odpravim le redko, čeprav je zelo zanimiv in poln zgodovine. Večino časa po navadi preživim v okolici doma in službe.
Pravijo pa, da je Bruselj med najbolj nevarnimi mesti v Evropi. Se strinjaš s tako oceno?
Se popolnoma strinjam. Bruselj je ponoči nevaren tudi v najbolj varnih ulicah. Zdi se mi, da se je stopnja kriminala v zadnjih letih še povečala – tudi in predvsem zaradi krize.
Prav zaradi Bruslja, ki je predvsem poslovno mesto, Belgijo pogosto označujemo kot državo birokratov. Pa vendar je ta oznaka napačna, saj je zunaj velikih mest zelo pomembna dejavnost kmetijstvo. Se kdaj podaš tudi v raziskovanje okoliških krajev, podeželja?
Občasno se ob koncih tedna odpravim v manjše kraje, ki se zelo razlikujejo od Bruslja. Osebno mi je zelo všeč severni del države, ki je bolj podoben Nizozemski kot preostalemu delu Belgije. Kot zanimivost lahko izpostavim, da je na severu veliko bolj uporabna angleščina kot francoščina, saj odnosi med Belgijci, ki živijo na jugu in govorijo francosko, ter tistimi, ki živijo na severu in govorijo flamsko, niso najboljši.
V belgijski prehrani imajo posebno mesto morske dobrote. Veliko dajo tudi na ocvrto hrano; s sosedi Francozi so celo v sporu, ker trdijo, da je slavni ocvrti krompirček oziroma pomfrit njihova jed. Kako so ti všeč njihove jedi? Si v kateri od restavracij morda lahko naročila govejo juho?
V Bruslju smo imeli pred nekaj leti, v času predsedovanja Evropski uniji, celo slovensko restavracijo, vendar je na žalost zanimanje zanjo sčasoma upadlo, tako da so jo zaprli. Takrat je bilo mogoče pokusiti vse značilne slovenske jedi, tudi govejo juho (smeh). Belgijska hrana je sicer kar težka. Zdi se mi, da se Belgijci nekako trudijo biti podobni Francozom, vendar jim to pri kulinariki ne uspeva najbolje.
Zdaj si v Belgiji že nekaj let. Kako ohranjaš stik z družino in prijatelji? Kaj z domačega Vrzdenca si v tem času najbolj pogrešala?
Na srečo moderna tehnologija zelo pomaga pri ohranjevanju stikov, tako da s tem niti nimam težav. Poleg tega se redno vračam v Slovenijo. Kaj sem najbolj pogrešala? Čeprav mi kar ustreza kaos velikih mest, na trenutke res pogrešam mir, ki ga imam doma. Gre za popolnoma drugačen svet. Seveda tudi zelo pogrešam slovensko hrano.
