Ni mi neprijetno razlagati, ampak ljudi to zanima in včasih iz tega nastane popolnoma drugačna zgodba, kot se je zgodilo v resnici. Ko me kdo vpraša, kako sem se poškodoval, se mi ne da več na dolgo in široko pripovedovati, ker mi je že dolgočasno (smeh), zato povem krajšo verzijo.

Čeprav ti bo dolgočasno, mi vseeno zaupaš daljšo verzijo?

Lahko. 15. januarja 2006 sva šla z očetom smučat na bližnje smučišče v Žažar. Po že končanem smučanju sem si rekel, da moram iti še na »zadnjo rundo«. Odločil sem se, da bom skočil. Z velike višine sem priletel na ravno. Sprva sem bil pri zavesti, vendar od vratu navzdol nisem čutil ničesar. Polomil sem si vrat in tri četrt vretenc. Spomnim se rešilcev in helikopterja. Prvega tedna in pol po nesreči pa se sploh ne spominjam, ker sem bil v umetni komi.

Kakšne so bile sprva napovedi zdravnikov?

Rekli so, da če bom preživel, bo že to dovolj dobro.

Kako to, da se danes lahko sprehajaš s pomočjo bergel?

Moja poškodba je bila res huda, ampak očitno ni bilo vse tako zelo poškodovano, kot so sprva mislili. Starši so mi kupili spodbujevalnik mišic, ki mi je pomagal, da ko sam nisem fizično delal, mišice vseeno niso upadle. Ko je prišel signal, se pravi, ko sem lahko nadzoroval določeno mišico, sem s to mišico takoj delal na polno. Spodbujevalnik je pripomogel, da se mi je stanje začelo izboljševati.

Ko si se zavedel, kaj se je zgodilo in kakšne posledice boš imel, kaj je bil prvi korak, s katerim si na novo začel?

Če se malo pohecam, bi lahko rekel, da sem zadevo prespal (smeh) in se zbudil z novim ciljem, da iz te situacije iztisnem največ, kar se da.

Kako so se tvoji bližnji soočili z nesrečo?

V družini sem imel res ogromno podpore. Dogovorili smo se, da boj ne bo samo moj, ampak skupen.

Po dveh mesecih v bolnišnici si šel še za deset mesecev na rehabilitacijski inštitut Soča. Kako je potekalo okrevanje?

V Sočo sem prišel negiben. Začel sem čisto od začetka: obrniti se na postelji, poskušati se usesti, postaviti se na noge. V terapijah greš skozi faze, skozi kakršne gre majhen otrok. V Soči sem res garal, samo temu sem se posvetil. Po petih mesecih sem začel hoditi na plavalno terapijo. Voda ti odvzame težnost in gibanje je mnogo lažje. Ta terapija mi je bila res všeč, ker sem bil v vodi svoboden. S Soče sem odšel z berglami, kar je bil ogromen napredek.

Katere fizične omejitve imaš še danes?

Desno stopalo mi še vedno ne deluje, ko stopam navzgor, in določeni signali so še slabi.

Še vedno uporabljaš invalidski voziček?

Na dolge razdalje uporabljam voziček, na kratke pa bergle.

Kaj je bilo tisto, zaradi česar se nisi predal in si se trudil?

Čutil sem, da moram družini, ki mi je tako zelo stala ob strani, nekaj povrniti. Zaradi neumnega in nepotrebnega skoka sem jim bil dolžan, da jim dam vsaj nekaj nazaj. Ko sem prihajal ob vikendih domov in sem domačim lahko pokazal napredek, sem dobil novo motivacijo. Če bi zdaj moral še enkrat skozi vse te terapije, ne vem, ali bi mi uspelo, ker je bilo res naporno.

Kako bi opisal samega sebe?

Hmm … (dolg razmislek). Ko sem se poškodoval, sem imel 14 let. Takrat sem se v razmišljanju postaral za nekaj let, zato zdaj tista leta, ki sem jih v mladosti izgubil, prinašam noter. Moj življenjski moto je take a f****** chance (sprejmi vsako priložnost, op. a.); če vidim neko priložnost, ji vedno rečem ja. To se je do zdaj še vedno pokazalo kot uspešno.

Si svetovni prvak v disciplini 50 metrov delfin (skupina S2, op. a.). Če primerjaš prvi trening s treningom danes, v čem se razlikujeta?

(Smeh.) Vse je drugače. Na prvih treningih sem nekoga potreboval, da me je pripeljal in mi pomagal pri preoblačenju. Danes se sam pripeljem, se preoblečem, skočim v bazen, oddelam trening in se odpeljem domov. Kar se tiče plavanja, sem hitrejši in plavam mnogo več tehnik, kot sem jih na začetku.

Na kateri rezultat si najbolj ponosen?

Najbolj ponosen niti nisem na svetovni rekord, ampak bolj na to, da sem bil na mitingu v Nemčiji v disciplini 50 m delfin skupno drugi od 120 plavalcev, kar mi je dalo vedeti, da sem dober.

Lahko svoje rezultate še izboljšaš?

Imam še ogromno rezerv. Težava je v tem, da v športu invalidov nimaš možnosti, da bi se ukvarjal samo s športom, saj za teboj ne stoji pokrovitelj, ki bi ti to finančno omogočil. Če bi se ukvarjal samo s plavanjem, sem prepričan, da imam rezervo še za 10‒15 sekund.

Je tvoj cilj še vedno priti na paraolimpijske igre, ki bodo leta 2016 v Braziliji?

Trenutno sem na razpotju, ko se odločam med samim plavanjem in kariero. Trenutno sem zelo zaseden, delam na radiu v Kamniku, ukvarjam se s stand-upom, študiram in treniram plavanje. Vse skupaj je kar velik zalogaj. Če bi hotel na paraolimpijskih igrah nekaj doseči, bi moral imeti vsaj sedem treningov na teden, kar pomeni, da bi bili tudi stroški veliki, na sezono okoli sedem tisoč evrov. Zveza mi sicer priskoči na pomoč tako, da mi pokrije stroške tekem, vse preostalo pa moram sam.

Že v času srednje šole si delal na internem radiu v zavodu CIRIUS, nato pa še na Radiu 1, kjer si pripravil in vodil oddajo Nočna srečevanja. Se vidiš na radiu?

Rad bi delal karkoli v povezavi z radiem. Zelo dobro mi gre od rok, ko je treba napisati kaj ustvarjalnega. Ko sem zaradi plavanja nehal delati na radiu, mi je nekaj manjkalo.

Si zato začel razmišljati o tem, da bi se preizkusil kot stand-up komik?

Enkrat se mi je ponudila priložnost, da se preizkusim v stand-upu. Prvič sem nastopal na dnevu erotične poezije v Podlipi (smeh). Do zdaj sem v enem letu imel 55 nastopov, kar za začetnika niti ni slabo. Ljudje so me res dobro sprejeli, zato sem se odločil, da s tem nadaljujem.

Pred kratkim si v enem izmed intervjujev dejal, da če ne bo druge, boš pa sit-down (sedi dol, op. a.) komik. Se rad pošališ na svoj račun?

Ko sem to rekel, še nisem vedel, da bom dejansko komik. Ampak za zdaj sem kar stand-up komik (v dobesednem smislu: vstani gor, op. a.). Rad se pošalim o invalidnosti. Ko pridem na oder, me ljudje gledajo z razdalje. Zato začnem s šalo oz. zgodbo na moj račun, da prebijem led. Po tem si ljudje oddahnejo in kar vidiš, da niso več napeti. Za deset centimetrov se pomaknejo nazaj in se sproščeno naslonijo na stol (smeh). Sem edini v Sloveniji, ki se ukvarja s stand-upom v takšni smeri. Če se drugi komiki pošalijo na račun invalidnosti, gre za črni humor, sam pa si to lahko privoščim.

Koga bi označil za pogumnega?

Pogumnega? Vsakega, ki … (razmišlja) ... je na razpotju in pri tem ne okleva, ampak se odloči, da bo poskusil nekaj novega. Ko se mu ponudi priložnost, jo sprejme in ga tega ni strah.

Sara Leben

Foto: Alešev osebni arhiv