Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 10.12.2016

jasno
Ponoči bo pretežno jasno, ob morju bo lahko občasno nizka oblačnost, po nižinah v notranjosti bo nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -7 do -2, ob morju in v višjih legah od 2 do 7 stopinj.
-4°C | 7°C
nedelja, 11.12.2016
-3°C | 7°C
ponedeljek, 12.12.2016
1°C | 7°C
torek, 13.12.2016
0°C | 2°C
sreda, 14.12.2016
-1°C | 8°C
Opozorila
Petek, 9.12.2016 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
-4°C
7°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

...


VOLITVE, INTERVJU

| |
23.04.2015      17:53
A A

»Moja naloga je, da sem glas primestnih občin v parlamentu«


Mag. Anže Logar je poslanec Slovenske demokratske stranke (SDS), ki je bil leta 2014 izvoljen v Državni zbor RS, in sicer v 6. okraju 3. volilne enote, kamor sodita tudi občini Horjul in Dobrova - Polhov Gradec. Z njim smo spregovorili o njegovi politični poti, izkušnjah ter o vlogi, ki jo kot predstavnik volilnega okraja in njegovih volivcev opravlja v parlamentu.


Vir: Sds.si
Vir: Sds.si
Deli:

V politiko ste vstopili razmeroma mladi. Kaj vas je pritegnilo, da ste se dejavno vključili vanjo, saj vemo, da politika, posebno med mladimi, ni nič kaj zaželena in priljubljena?

V Slovensko demokratsko stranko sem vstopil leta 1999 iz preprostega razloga – ker se nisem strinjal, da je lahko v Sloveniji zgolj ena sama alternativa. Takrat je bila namreč vsemogočna LDS edina, ki je bila sodeč po javnem mnenju sposobna ustvariti kompetentno vlado. In ker že po svoji naravi nikoli ne verjamem zgolj eni zgodbi, ampak vedno preverim tudi drugo stran medalje. Takrat me je SDS kot najmočnejša opozicijska stranka s svojim programom in opozarjanjem na nepravilnosti, ki jih je dolgoletna vladavina LDS akumulirala in neodpravljala, prepričala. Zato sem se odločil, da se dejavno vključim v proces spreminjanja Slovenije, in od takrat sem aktiven član SDS. Najprej prek podmladka in potem prek stranke, kamor sem bil leta 2001 izvoljen v izvršilni odbor.

 

Prav politika vam je še kot mlademu človeku ponudila mnoge možnosti in priložnosti, lahko bi rekli, da vam je odprla vrata v svet ter dala obilo pomembnih političnih izkušenj. Kakšna je torej vaša politična pot?

Res je. Ponudila se je priložnost in še mlad sem izziv sprejel ter leta 2003 odšel v Evropski parlament v Bruselj. Sloveniji se je takrat namreč obetalo članstvo v Evropski uniji in največja poslanska skupina je zaposlila po enega iz vsake nove države članice. Tja sem iz Slovenije odšel jaz ter tam v zadnji fazi pripravljal priključitev Slovenije Evropski uniji. Ko pa je Slovenija postala polnopravna članica, sem opravljal vlogo svetovalca za Slovenijo. Nato sem se leta 2006 vrnil domov, da se pridružim projektu predsedovanja EU. Dve leti smo pripravljali ta pomemben dogodek in leta 2008 sem bil uradni govorec slovenskega predsedstva. Toda volivci so nas za uspešno predsedovanje kaznovali in nas poslali v opozicijo. Takrat so me razrešili z mesta direktorja Urada vlade za komuniciranje in odšel sem v Službo Vlade RS za evropske zadeve, kjer sem opravljal naloge državnega uradnika. Prišle so volitve 2011, kjer je SDS sestavila vlado s štirimi sorodnimi strankami, in ponovno sem postal direktor Urada vlade za komuniciranje. Ob zamenjavi oblasti pa sem bil funkcije znova razrešen in vrnil sem se v Službo Vlade RS za evropske zadeve. Lani, julija 2014, pa sem bil izvoljen v državni zbor. Od tedaj opravljam naloge poslanca, voljenega v tem okraju.

 

Tudi kot poslanec ste še vedno vpeti v evropsko politiko, saj ste član Odbora za zunanjo politiko ter Odbora za zadeve Evropske unije. Zakaj vas evropska politika tako privlači?

Že od nekdaj mi je bila všeč diplomacija, bil sem tudi goreč pristaš Evropske unije, predvsem njenih demokratičnih standardov in njenih temeljev, ki so osnovani na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic. In imel sem privilegij, da sem bil aktivno soudeležen in ves čas spremljal ta evropski parlamentarizem, ki mi je pustil pozitivne izkušnje – vse od ravni komunikacije do načina sprejemanja odločitev, ki je zelo transparenten in na neki način upošteva različne vidike ter se nenehno izboljšuje in dopolnjuje. To evropsko vodilo, kolikor se le da, poskušam udejanjiti tudi v domačem parlamentarizmu, ker menim, da več ljudi več ve in da se v tem pogledu najboljše rešitve iščejo v sodelovanju, in ne zgolj v zastopanju ene barve.

 

Omenili ste, da ste kot svetovalec aktivno delovali na evropski ravni, danes kot poslanec spoznavate državno raven, ste tudi mestni svetnik Mestne občine Ljubljana, tako da vam je dobro znana tudi lokalna oziroma občinska raven. Kaj vam je najbolj blizu?

Res je, sem tudi svetnik MOL, in lahko bi rekel, da je njen način dela značilen odmik od določenih evropskih standardov, kjer vlada argument moči, in ne moč argumentov. Je pa res, da je delo na lokalni ravni bolj otipljivo oziroma so njegovi rezultati ljudem vidni, kar pa se dogaja na sejah mestnega sveta, ostane očem skrito. Toda v vsakem primeru se mora Slovenija dolgoročno zavzemati za sodobne demokratične standarde, naj si bo na lokalni ali na državni ravni.

 

Na lanskih državnozborskih volitvah ste torej postali predstavnik volilnega okraja v parlamentu. Kako dobro okraj poznate in kako vidite svojo vlogo?

Volilni okraj, v katerem sem bil izvoljen, je sestavljen iz dveh delov; eden je mestni, ljubljanski, in drugi so obljubljanske občine. Bistvena razlika je, da imajo obljubljanske občine precej težjo nalogo pri pogajanjih oziroma pri pogovorih z Vlado RS, saj je njihova teža v primerjavi z mestno občino, glede na manjše število prebivalcev, BDP itd., dosti manjša. Zato se morajo te občine bolj potruditi, če želijo nekaj narediti oziroma uveljaviti. Eden od značilnih primerov je reševanje vprašanja poplavne varnosti, kjer je najlažje krivdo zvaliti na obljubljanske občine, v bistvu pa MOL ni opravljala svojih nalog – čistila vodotokov na delih, kjer so ozka grla, prav tako je zatajila država glede državnega prostorskega načrta in zagotavljanja ukrepov. V tem pogledu je moja naloga, da sem glas primestnih občin v parlamentu, da postavljam poslanska vprašanja in prenašam pobude na ministrsko raven, saj ima vlada to dolžnost, da meni kot poslancu odgovarja na pobude in vprašanja, ki jih postavljam kot izvoljeni v določenem okraju.

 

V teh nekaj mesecih smo občani že spoznali, da se trudite navezati stik z okoljem, kjer ste bili izvoljeni. Kakšni so odzivi ljudi?

Treba je vedeti, da teče moj drugi mesec poslanske pisarne, da se sodelovanje počasi in vztrajno gradi. Treba je vedeti tudi, da moj predhodnik ni bil tako pogosto v poslanskih pisarnah. V tem pogledu želim te stvari aktivirati. Vsekakor pa sem vedno dosegljiv po telefonu, prav tako so vrata poslanske pisarne vedno odprta za pomoč, in vsakič, ko me bodo za pomoč prosili, bom naredil vse, kar je v moji moči.

 

Kako pa si predstavljate delo v poslanski pisarni, kdo vse in s kakšnim razlogom vas lahko obišče?

Jaz poslansko pisarno razumem kot neposredno interakcijo državljana s svojim poslancem. Vsakdo je dobrodošel. Vsi, ki pridejo, bodisi so volili zame bodisi niso, imajo v državnem zboru poslanca, ki je izvoljen iz njihovega okraja, in to ustvarja neko vez med nami. Dolžnost poslanca je, da enkrat na mesec pride v svoj okraj in je na voljo tamkajšnjim volivcem za kakršnakoli vprašanja, pobude ali sugestije pri delu. Pa naj to pomeni, da ljudje pridejo sem z osebnim problemom, ali podajo predlog reševanja katere od lokalnih težav, ali zgolj želijo nasvet glede postopanja do državnih organov.

 

Področja torej niso omejitev?

Res je, da za veliko stvari sicer nimam pristojnosti, lahko pa prisluhnem, sugeriram, lahko najdem pravega sogovornika ali pa vprašanje posredujem organom, ki so odgovorni za področje, ki se tiče konkretnega vprašanja ali pobude. Torej področja niso nikakršna omejitev, zato je dobrodošel vsakdo.

 

V vsaki številki Našega časopisa lahko beremo vaše kolumne, ki v veliki meri odražajo vaša mnenja glede aktualnih političnih tem. Lahko morda kratek komentar na aktualne zadeve podelite z nami tudi tokrat?

Trenutno imamo kar nekaj tem – od visokih honorarjev do vprašanja privatizacije. Vse te so simptomatični primeri, kako nekateri v državi želijo, da se nič ne bi spremenilo. Obstaja namreč ozka skupina ljudi, ki si je v slovenskem sistemu našla tržno nišo, ki zanje nosi zlata jajca ali, lepše rečeno, prinaša velik finančni prihodek. Zato je v njihovem interesu, da vse v državi ostane, kot je. Sam si težko predstavljam, kako lahko šole in fakultete izobražujejo o nekih sodobnih, evropskih, etičnih standardih, ob tem pa njihovi profesorji na račun vseh služijo enormno visoke honorarje. Če za kaj, je kriza dobra zato, ker je razgalila vse te stranpoti razvoja slovenske demokracije. In takih gnojnih turov je v Sloveniji še veliko, tudi v podjetjih, ki so v večinski državni lasti. Teh podatkov sicer nimamo, verjamem pa, da bi bili za marsikoga poučni, da bi morda podvomil o iskrenosti tistih, ki še vedno na vse pretege zagovarjajo nadaljevanje državnega lastništva.

 

Nadja Prosen Verbič





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Horjul!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo

Bodite prvi pri oddaji mnenja.