Kaj pravzaprav je sreča in kako težko jo je opredeliti, se je spraševal povezovalec tokratne prireditve Matko Zdešar. Opomnil nas je, da sreča ni ena, temveč jih je vsaj toliko, kolikor nas je Zemljanov. "Za nekoga je sreča že ob topli krušni peči, nekdo drug se bo nasmehnil ob misli na vroč kostanj, ki greje premrzle roke, spet tretji jo bo našel doma," je dejal. "Vendar so znamenja sreče vsem lahko razpoznavna: iskriv pogled, žarek v očeh, sproščen obraz in nasmeh. In sreča je nenadoma med nami. Nekaj pa nedvomno drži. Sreča je popolnejša, če jo lahko delimo," je prijazno zaključil.

Da to drži, so tokrat dokazali vsi nastopajoči, ki so srečo znali podeliti z občinstvom, kar je bilo mogoče razbrati z njihovih obrazov – iz iskrivih pogledov, žarkov v očeh in sproščenih nasmehov. Kot prvi so na oder priplesali člani Folklorne skupina Klas, ki vse leto urijo plesne korake, potrke in razne narečne pesmi ter vse skupaj sestavijo v splet. Tokrat so se predstavili s plesi iz Razkrižja ter z rezijanskimi plesi. Horjulske mažoretne in twirling skupine so glede na članstvo najštevilčnejše. Pred domačim občinstvom so tokrat nastopile vse starostne skupine ter prikazale, kako spretno vrtijo in mečejo palico, tako pa potrdile znani rek, da prav vaja dela mojstra oziroma mojstrico. Vsaka od skupin je zaplesala na dve bolj ali manj znani pesmi. S solo točko pa sta se predstavili Lea Čenčur in Klara Plestenjak. Mešani pevski zbor velja za skupino Prosvetnega društva Horjul z najdaljšim stažem. Pod dirigentsko palico Tatjane Štrbenk in ob klavirski spremljavi Nadje Rus je obiskovalcem tokrat postregel z venčkom božičnih pesmi.

Zaključek pa je bil prav tako veličasten in prazničen; vsem dobro znana božična pesem Sveta noč, ki že več kot 190 let združuje ljudi po vsem svetu, je v Horjulu tokrat združila glasove vseh nastopajočih in obiskovalcev.

Nadja Prosen Verbič