Za nekatere je 1. november praznik Vseh svetih, skupni praznik godov vseh svetnikov in mučencev (krščanski praznik od 4. stoletja dalje) . Tradicionalno so včasih na naših tleh polagali več pozornosti godovom družinskih članov, kot pa njihovim rojstnim dnevom. Zato se je in se še danes na skupen godovni dan vseh svetnikov običajno edinkrat v letu zbere skupaj vsa družina, ki ji ob srečanju živih članov in ob obujanju spominov na umrle 1. november v resnici pomeni praznik družine, tradicije, pripadnosti, zavedanja korenin.
Praznik Vseh svetih je bil po drugi svetovni vojni preimenovan v Dan mrtvih in potem v Dan spomina na mrtve, s čimer je z imenom dan večji poudarek umrlim – tistim, ki jih ni več med nami – a tradicija je ostala ista: družine se zbirajo ob s cvetjem okrašenih grobovih, prižigajo sveče, se pomenkujejo in rokujejo s sorodniki, znanci in številnimi drugimi, ki jih imajo priliko videti le enkrat na leto, tu na pokopališču.
Množice živih ljudi na pokopališčih obenem dokazujejo, da je smrt naraven del življenjskega ciklusa. Umrli so zasejali nova semena življenja in ko so dogoreli, so dali prostor za življenje drugim, svojim naslednikom. Izgube nam dragih, pomembnih ljudi, še posebej, če so nenadne, so zelo boleče. Zato so med nami tudi taki, ki jim 1. november odpira še nezaceljene rane, a kljub bolečini, se ozrite okoli sebe, namenite nasmeh in pozdrav sočloveku in se zavejte, da niste sami, ampak član velike družine.
In ne nazadnje je praznik Dneva spomina na mrtve trenutek, ko bi bilo prav, da se kljub vsem težavam, s katerimi se spopadamo, zavemo daru življenja, ki ga še imamo. Veselimo se vsakega vdiha, vsakega koraka, vsake jutranje zarje ali sončnega zatona, veselimo se pogleda na zelene travnike, veselimo se…… Ko človek ne vidi, sliši, ko ne more prijeti žlice, ko ne more narediti koraka, …. ni pomembno koliko denarja ima v denarnici, vse bi dal za to, kar mu ni več dosegljivo. Zato uživajte življenje v tem, kar imate na voljo, kajti mogoče že jutri tega ne bo več.
