je razdeljena na 10 pokrajin: Arezzo, Firenze, Grosseto, Livorno, Lucca, Massa-Carrara, Pisa, Pistoia, Prato in Siena. 

V pokrajini Firenze živi skoraj 1 mio prebivalcev (v samem mestu okoli 0,4 mio), v pokrajini Lucca skoraj 0,4 mio, v Pisi pa nekaj nad 0,4 mio prebivalcev.  

Uradni italijanski jezik se je začel pisati v Toskani, saj je bilo v tej deželi največ literatov s pesnikom Dantejem Alighierijem na čelu v Firenzah, ki je bil tu rojen, a je bil zaradi politični pripadnosti frakciji belih guelfov izgnan iz svojega rojstnega mesta. Če bi ga nasprotniki ujeli, bi ga usmrtili.

Med najpomembnejše osebnosti, ki so bile rojene v Toskani oziroma so tudi delovale, so: Dante Alighieri, Gian Lorenzo Bernini, Giovanni Boccacio, Sandro Botticeli, Filipo Brunelleschi, Giosue Carducci, Benvenuto Cellini, Donatello, Pier della Francesca, Galileo Galilei, Giotto, Francesco Guiccardini, Niccolo Machiavelli, Masaccio, Pietro Mascagni, Lorenzo di Medici, Amadeo Modigliani, Francesco Petrarca, Ciacomo Puichini, Girolamo Savanorola, Amerigo Vespucci.

V svojem grbu ima pokrajina Firence krilatega konja - pegaza. Iz grške mitologije pa vemo, da je Pegaz sin Pozejdona in strašne Meduze, ki je vsakega, ki jo je pogledal, spremenila v kamen. Z ukano pa jo je šele Perzeju uspelo obglaviti. Še veliko več takih in podobnih zgodb iz različnih obdobij, ki so bile mnoge nato v renesansi obnovljene ali celo nadgrajene, ta dežela hrani v izobilju, nedvomno pa v teh treh mestih, ki smo jih v teh dveh dneh obiskali.

MESTO FIRENCE

Firenze so glavno mesto dežele Toskane, v letih 1865 do 1870 pa so bile tudi prestolnica Kraljevine Italije. Z enim stavkom se jih lahko označi, da so najlepši biser zahodnoevropske civilizacije, ki že na zunaj z razgledne ploščadi kaže svoje arhitekturno-urbanistično-umetniške čare.

Svoj izlet smo začeli na razgledni točki Michelangelovi ploščadi - Piazzale Michelangelo, kjer se je lepo razprostre pogled na Firence. Pešpot po mestu smo nato nadaljevali (in jo tudi zašpinili) pri enem od številnih srednjeveških stolpov, ki so pomenili nekoč znak prestiža lastnikov in odšli do najstarejšega mostu v Evropi Starega mostu, mimo znamenitih zlatarn do četrti i' Oltrarno in si ogledali ogromno Pitijevo palačo, ki so jo po njegovem propadu prevzeli Medičejci. Stari most prečka reko Arno, ki se nato izliva več kot 50 km levo, blizu Pise. Nekoč je bil ta most most obrtnikov in mesarjev, na katerem so si pozneje Medičejci zgradili svoj pokrit arkadiran hodnik, da se ne bi mešali z ostalimi meščani. Zdaj so v teh arkadah zlatarne in druge butične trgovinice.

V Firenzah je cela vrsta zanimivosti za turistični obisk. Podrobneje smo si ogledali stolnico Device Marije - Santa Maria del Fiore, ki jo je načrtoval Bruneleschi. Izgradnjo romansko-gotske katedrale je začel Arnolfo di Cambio leta 1296. Gradili so jo 150 let. Kupola meri v premeru 42 m, zgrajena iz opeke in je največja opečnata kupola na svetu. Poleg nje na trgu sv. Janeza stojita krstilnica sv. Janeza Krstnika (ki izhaja že iz 6. stoletja) in Giottov zvonik in Campanillo (iz leta 1334 in z višino 84,7 m). Cerkev je tretja največja na svetu za cerkvijo sv. Petra v Rimu in sv. Pavla v Londonu. Nekoliko podrobnejši ogled zunanjosti in notranjosti stolne cerkve Device Marije pa je bi zame osebno »krona izleta« tega dne.

Zelo blizu so tudi cerkve sv. Lovrenca, Santa Maria Novella (delo Giotta, Masaccia in Ghirlandaia), sv. Benedikta - Santo Benedetto in frančiškanska cerkev Sv. Križa (tu so pokopani Galileo, Miche­langelo, Machiavelli, Rossini), a jih zaradi pomanjkanja časa nismo obiskali. Sprehodili smo se tudi pred Dantejevo rojstno hišo Bargello.

MESTO PISA

Trg čudes (Piazza Miracoli), ki se odpre že ob vstopu čez močan vhodni portal v starem mestnem obzidju, krasijo

- romanska katedrala in stolnica Marije Vnebovzete,

- največja krstilnica v Italiji, ki je prav tako posvečena sv. Janezu Krstniku in sodi tudi med najzanimivejše arhitekturne zgradbe v Italiji, v katerih so nekoč ob krstih izvajali tudi popis prebivalstva s štetjem na bele in črne fižole,

- samostan Camposanto Montumentalo,

- pokopališče in

- poševni stolp, ki je narejen iz kararskega (kraj Carrara) kamna (od tu oddaljen severno okoli 60 km).

Prostor znotraj obzidja je svet, saj so Križarji prinesli nekaj svete zemlje z jeruzalemske Golgote, kjer je bil Jezus križan. Kompleks je pri UNESCU vpisan v svetovno kulturno dediščino.

MESTO LUCCA

Tudi  mesto Lucca  nas je presenetilo v več pogledih. Nekateri ga imenujejo mesto umetnosti, drugi mesto 100 cerkva, spet tretji mesto s celotnim ohranjenim renesančnim mestnim obzidjem dolgim kar 4 km. A mesto Lucca je res vse to in še kaj več. Prav slednjemu pa se lahko zahvali, da je ostal znotraj obzidja tako ohranjen. V obzidju pa niso samo štiri mestna vrata kot je običajno v takšnih mestih, temveč jih je kar sedem. Med cerkvami je najbolj zanimiva stolnica sv. Martina iz 11. stoletja, ki jo je gradil Anselm da Biaggio - pozneje je postal papež Aleksander II.

Arhitekturna posebnost mesta Lucca so hiše oziroma cel trg Piazza dell Anfiteatro. Vse hiše znotraj in še en zunanji niz »vrstnih« hiš so ohranile ovalni tloris nekdanjega rimskega amfiteatra z originalnimi rimskimi ostanki, ki se dajo še zaslediti, predvsem na zunanji strani nekdanjega amfiteatra oziroma, če se sprehodite po tej ozki ukrivljeni ulici.

Mesto s svojimi trgi in ulicami spominja še na cel kup zgodovinskih, vojaških, političnih in drugih osebnosti iz različnih (ne samo arhitekturne in likovne) umetnosti, pač pa tudi glasbene, kot na primer skladatelj Giacomo Puchini (La Boheme, Tosca in madame Butterfly) in pesnik Francesco Carrara in drugi.

ZA ZAKLJUČEK

Prav posebej so ti kraji poznani po Michelangelu Buonarrotiju in Leonardu da Vinchiju. A prav slednjemu na tem 'pohajkovanju' nismo namenili niti besede. Je bilo morda to zato, ker sta bila tako prekleto vsak zase poleg vrhunske-genialne nadarjenosti največja sovražnika, saj je prav Leonardo bil znan tudi po tem, da je svoje zapiske iz ljubosumnosti šifriral, jih pisal od desne proti levi, vnašal v besedila celo neke nove znake, pa skoraj pri vsakem izumu naredil kakšno namerno napako?

Naj pa še povemo da je tudi življenjska zgodba Michelangela zelo težka. Ko je prišel na oblast mračnjaški Savonarola, se je 'prostovoljno' umaknil v Rim. Kasneje se je v Firence vrnil, pa spet 'prostovoljno' odšel, ker se nato ni strinjal s trdo aktualno oblastjo, saj je podprl republikance, ki so bili takrat nasprotniki vladajočih Medičejcev. Slednji pa ga nato kljub veliki zameri zaradi njegove "uporabnosti" niso preganjali.

Zato bi bil na primer prihodnji obisk lahko spet namenjen prav v to deželo, a bi si jo šli pogledati z drugega zornega kota in bi začeli pri drugih ljudeh, na drugem koncu mesta, pa morda tudi v obratnem vrstnem redu. Prepričan pa sem, da bi našli še vsaj nekajkrat toliko zanimivosti, kot smo si jih lahko naužili to pot.

Udeleženci tega izleta smo večji del izleta sofinancirali iz lastnih sredstev.