Samostan Stična je za slovensko zgodovino ena od najpomembnejših institucij na verskem, kulturnem in gospodarskem (predvsem kmetijskem) področju, pa ne nazadnje tudi v posameznih umetnostnih in raziskovalnih dejavnostih. Ora et labora ali po slovensko Moli in delaj je geslo cistercijanskih menihov še danes. Z njim je povezanih kar 57 opatov in številni menihi, ki so igrali pomembno vlogo v njegovi zgodovini od začetka gradnje, do nastanka Stiških rokopisov, pa v obrambi pred Turki, obnovi cerkva v bližnji in daljni okolici, razvoja glasbene umetnosti in še po čem. Med raziskovalci in pisatelji tu najdemo opata Ksaverja pl. barona Tauffererja, patra dr. Metoda Turnška, patra dr. Tomaža Kurenta in patra Mavra Grebenca. Ne nazadnje sta močan pečat dala samostanu tudi upokojeni opat dr. Anton Nadrah ter sedanji opat Janez Novak, ki v samostanu skrbita za živo delovanje tako na področju vere kot občečloveškega delovanja in sobivanja z okoličani.
Zelo poznan je še danes zeliščar in dobrodelnež pater Simon Ašič. Umetnostni zgodovinar Marjan Zadnikar je dobršen del življenja posvetil proučevanju gradnje samostana od začetka 12. stoletja v času romanike prek raznih dozidav in prezidav v času gotike, protiturške obrambe, baroka in nedavnih raziskav in obnov. S samostanom pa so povezani še drugi znani Slovenci kot na primer skladatelj Jakobus Galus Petelin, Jožef Plečnik po njegovih izjemnih kelihih, Jože Mlinarič po raziskovalni knjigi Stiška opatija 1136-1784 (od začetka pa do razpustitve samostanov cesarja Jožefa II.), Maksim Gaspari po svojih narodopisnih slikarijah in jaslicah, slikar pater Gabrijel Humek ter še cela vrsta drugih. Pomembno mesto si je v samostanu zagotovila po smrti v boju s Švicarji padlega moža Leopolda III. Habsburškega tudi zaradi svojega "donatorstva" samostanu "Gospa s Pristave" - Virida Visconti iz znamenite milanske vladarske rodbine (njihov grb še danes nosijo avtomobili Alfa Romeo), ki je zadnja desetletja svojega življenja živela na Pristavi pri cerkvi sv. Lamberta nad Stično in je umrla leta 1409 ter je pokopana v Stični.
Tudi sama zgradba, tako križnega hodnika, jedilnice (v kateri je pred nekaj leti naš občan in umetnik Jože Trontelj izdelal nove rezbarjene mize in stole), opatova kapela, najdaljša bazilika na Slovenskem in v njej spremljajoči glas pravih cerkvenih orgel, pa ob izhodu na stropu grba nekdanje avstroogrske monarhije in dežele Kranjske, so nedvomno pustili močne vtise obiskovalkam. Zanimivo je bilo videti tudi samostansko pokopališče z litoželeznimi križi iz livarne na Dvoru in obiskati prodajalnico zelišč in drugih izdelkov. Poleg teh pa je še cela vrsta drugih zgradb in kotičkov ter nekaj parkov, ki dajejo samostanu zaokroženo celoto. Zares! O samostanu Stična bi se dalo napisati cele knjige!
Po ogledu muzeja in samostana sta stiška poveljnik in njegov namestnik (sin Primož in oče Janez Kastelic) pokazala večji del opreme v njihovi garaži, s katerim so kot osrednje prostovoljno gasilsko društvo v Gasilski zvezi Ivančna Gorica opremljeni in usposobljeni, da lahko nastopijo kar na dveh intervencijah hkrati. Mimogrede sta omenila še eno od zadnjih njihovih največjih intervencij na gospodarskem poslopju na Krki, kjer je v požaru poginilo precej prašičev.
Kljub dežju so nato člani Jamarskega kluba Krka, ki spadajo pod novomeško reševalno službo in so tudi vključeni v Civilno zaščito občine Ivančna Gorica, prikazali na stolpu stiškega gasilskega doma reševanje z vrvno tehniko. Le-ta je poleg vstopanja in izstopanja ter reševanja v jamah uporabna tudi na odprtem in na visokih zgradbah, ali pa tudi v kombinaciji pri reševanju skupaj z gasilci ob neurjih, gozdnih in obcestnih strminah ter ob podobnih nesrečah. Ker pa je ves dan precej nagajal dež, sam prikaz ni bil tako detajlno predstavljen kot bi bil, če bi bilo vreme vsaj nekoliko bolj znosno. Ob tem naj še povemo, da so se članice v novi sestavi po letošnjih volitvah dobile prvič in da so bile volitve dokončno na Gasilski zvezi Slovenije sprejete šele v septembru. Zato so nekatere menile, da bi bilo dobro v bodoče letne posvete organizirati zaradi vremena in prikaznih vaj ter prostorskih možnosti v septembru ali celo spomladi pred dopusti.
V dvorani gasilskega doma je nato sledila vrsta nagovorov. Med njimi naj posebej omenimo nagovor člana poveljstva GZS in regijskega poveljnika Boruta Lončareviča, predsednika Gasilske zveze Ivančna Gorice Alojza Ljubiča, ki je precej dopolnil sliko zgodovine o Stični in stiškem gasilstvu ter poveljnika Gasilske zveze Ivančna Gorica Lovra Markoviča.
Med nagovori so v kulturnem programu nastopile tri mlade stiške gasilke z violinama in prečno flavto, ob zakuski pa še dva mlada hrastovodolska harmonikarja z veselimi takti frajtoneric, na katere je večina članic nato še zaplesala.
