Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za nedelja, 26.02.2017

pretežno oblačno
Zvečer in del noči bo oblačno s padavinami. Meja sneženja se bo v prvi polovici noči spustila do nadmorske višine okoli 500 m. Na Primorskem bo zapihala zmerna burja. V drugem delu noči bodo padavine ponehale in do jutra se bo od severa že večinoma razjasnilo. Najnižje jutranje temperature bodo od -1 do 5, v alpskih dolinah do -5 stopinj C.
-4°C | 11°C
torek, 27.02.2017
-2°C | 13°C
sreda, 28.02.2017
5°C | 14°C
četrtek, 01.03.2017
3°C | 13°C
Opozorila
Petek, 24.2.2017 ob 19h
V drugem delu noči in v soboto dopoldne bo burja predvsem na območju Vipavske doline v sunkih lahko dosegala hitrost med 90 in 100 km/h. Nato bo slabela.
-4°C
11°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

Tičnice iz naravoverja


KULTURA, DOGODKI, OSTALO

| |
26.05.2013      10:34
A A

Tičnice iz naravoverja


Nova knjiga Leopolda Severja


Avtor knjige Leopold Sever Tičnice iz naravoverja na predstavitvi
Avtor knjige Leopold Sever Tičnice iz naravoverja na predstavitvi
Deli:

V četrtek pozno popoldne, 23. maja 2013, »na predvečer občinskega praznika«, ko v občini Ivančna Gorica praznujejo obletnico imenovanja Josipa Jurčiča za urednika časopisa Slovenski narod, je Leopold Sever v Kulturnem domu Ivančna Gorica predstavil svojo novo knjigo, izdane v njegovi samozaložbi, Tičnice iz naravoverja. Knjiga odstira nova obzorja prazgodovine v širšem slovenskem prostoru.


Prireditve so se udeležili med drugimi vidnimi gosti tudi direktorica Mestne knjižnice Grosuplje Roža Kek (Knjižnica ima v občini Ivančna Gorica svojo enoto z več izposojevališči) in župan občine Ivančna Gorica Dušan Strnad, saj je avtor knjige kljub temu da živi v občini Grosuplje častni občan občine Ivančna Gorica. V nagovoru je med drugim poudaril, da bodo nedvomno nekaj ugotovitev iz te njegove nove knjige uporabili (kot že nekaj doslej) v svojo bogato kulturno in turistično ponudbo.

Med obiskovalci v dvorani je bilo tudi veliko Poldedotih (tako ga kličemo prijatelji in znanci) sodelavcev, raziskovalcev, informatorjev in prav tako iskalcev, ki radi »brkljamo« po skoraj izgubljeni zgodovini iz vseh slovenskih pokrajin in celo predstavnik iz Nemčije, ki je raziskoval to obdobje v svojem okolju.

V kulturnem programu je sodelovala Bojana iz Bele Krajine, ki je zaigrala in prodorno zapela tri priložnostne skladbe na modificirano lutnjo (resonančna skrinja je originalna, vrat in število strun ter uglasitev pa sta narejeni po klasični kitari).

 

O Poldetovem preteklem delu

Uvodoma je ga. Roža Kek predstavila kar precej zajetno bero del Leopolda Severja. Rodil se je 3. januarja 1939 v Ljubljani in se je nato preselil s starši v Male Lipljene - župnija Škocjan pri Turjaku. Poučeval je biologijo, kemijo, telovadbo, fiziko, tehnični pouk in srbohrvaščino na Osnovni šoli Stična. S prvimi plačami je nakupil flavte za orkester in učil učence igrati, da so lahko nastopali na proslavah. Njegov brat Janez je znani glasbenik in pevec, ki je imel pred desetletji svoj ansambel. Leta 2002 se je po 41 letih dela v šoli upokojil. Od takrat redno objavlja članke in knjige. Knjige izdaja v samozaložbi.

Že prej je precej pisal razne zgodbe in zanimivosti iz domačega okolja, ki jih je rad začinil s svojim mehkim dolenjskim humorjem, s sem ter tja dodano tudi kakšno pikro bodico. Loteval se je raznih raziskav v naravi od mineralogije in drugih prirodoslovnih in družboslovnih področij, med njimi  etimologije. Pisal je prispevke v različne zbornike …

Naj naštejemo samo nekaj naslovov njegovih knjig: Pisani plamenčki (otroška knjiga o uporabni kemiji), Iskal sem prednamce (dokazi in razmišljanja o starožitnosti Slovencev na dolenjskem zahodu - samozaložba 2003), Pozabljene vode: Mali vodni viri v občini Ivančna Gorica nekoč in danes (Ivančna Gorica: Turistično društvo 2004), Vesele zgodbe z dolenjskih gričev: oseminosemdeset vedrih dogodivščin iz našega življenja (Ivančna Gorica: Turistično društvo 2006),  Dosežki in presežki: 99 + 1 rekord iz vsakdanjega življenja prebivalcev občine Ivančna gorica (Ivančna Gorica: Turistično društvo 2007),Prazgodovinski svatje in mi: kultura staroveških gradiščarjev jasno odseva tudi v naš čas (Ivančna Gorica: Turistično društvo 2009), Zgodovinske, etnološke in naravne zanimivosti na Škocjanskem (Škocjan: krajevna skupnost in kulturno društvo 2009).


O knjigi Tičnice iz naravoverja

Na samem »Začetku« knjige si je avtor knjige drznil zapisati nekaj trditev kot so »Če bi obveljala resnica o mešanju tujerodnih staroselcev s slovanskimi prišleki, bi moralo pri nas kar mrgoleti tujih imen v zvočnem in pomenskem smislu, toda nič od tega.« in nato »Potemtakem je resnica samo ena: tod že tisočletja živi rod, ki se je kljub 'sovražni sreči' pred stoletji oblikoval v slovenski narod v okviru novodobne politične enote - države.«


Knjigo je razdelil na štiri poglavja: I. Že od davna je bil najprej začetek, II. Da bi zapisano prav razumeli, III. Slovenske tičnice se predstavijo in IV. Kako sedaj in kako naprej. V prvem in drugem poglavju »začne svojo zgodbo« že kmalu po ledeni dobi pred več kot 10.000 leti in se nato temeljiteje ustavi v »kovinskih« dobah, predvsem v starejši železni dobi pred več kot 5.000 leti, ko se življenje ljudi začne ustaljevati.

Tičnice so bile prostori, ki so običajno v »tandemu« z gradiščem bile lokacije, kjer so gradiščani pospremili svoje pokojne člane skupnosti »na drugi svet«. Običajno so si gradiščani ali grediščarji (ker so zagredili poti nepovabljencem in nepridipravom) izbrali naravno zavarovan grič - holm oziroma lob (obla oblika, krogla, globus), ki so ga še dodatno vojaško zaščitili tako z raznimi ograjami, kamnitimi zidovi ali kombiniranimi palisadami iz več gradbenih materialov. Pri mnogih gradiščih so imeli še dodatno izbrane lokacije za straže, ki so bile lahko kar na sosednjem lobu.

Življenje gradiščarjev je bilo močno povezano s pitno vodo, bogatimi gozdovi, rodovitno zemljo in rudninami.  Slednje je še posebej vezano na železovo rudo, ki jo je na Slovenskem največ v osrednjem delu od severne Dolenjske (Ivančna Gorica, Grosuplje, Litija, južni del Ljubljane, Škofljica, Šmartno, Trebnje…), južne Gorenjske (Domžale, Lukovica, severne Notranjske (Brezovica, Logatec, Dobrova, …) in Bele Krajine. Le-teh ni v Suhi Krajini in na Kočevskem, kjer ni vode. 

Tičnice so bili gradiščem podobni holmi - lobi v neposrednem sosedstvu (sem ter tja tudi amfiteatralno urejena dolina), kjer se je  odvijalo duhovno življenje gradiščanov, ki so poleg verovanja v naravo in naravne sile verovali tudi v posmrtno življenje svojih prednikov, katere so »na oni svet nosile tice«. Zato so ti griči, ki so jih na vrhu še nekoliko »privzdignili« v obredno ravnico različnih površin od 40 do 120 m2, običajno poraščeni z drevjem, ki so jih preuredili v parke in jim prirezali vrhove, da so bila še bolj košata. V njih je bilo več ptic z različnimi značaji vključno s petelinom, ki so imele tudi različne naloge in jih še danes srečujemo na sakralnih zgradbah. V človeških duhovnih potrebah so pevci, vpijati, kure, golobi ujede in sove odigrale najpomembnejše vloge, še posebej zaradi njihovega petja in njihovega perja, zlasti barva nebesne modrine.

Ptice so pozneje v verovanju zamenjali angeli. Iz tega izhaja tudi običaj peke krušnih tičk (potičk) in poprtnikov, ki so jih starejši darovali otrokom tepežkarjem za »odkup svojih duš« ob dnevu nedolžnih otrok 28. decembra in ob prehodu zime v pomlad v pričakovanju novega življenja. Avtor pa še trdi, da so razna hišna imena in priimki Tič, Tičar, Tiček, Ptičar… povezani z ljudmi, ki so bili varuhi tičnic ali celo spirituali. 

Podrobno o ptičnicah avtor nato spregovori v III. poglavju Slovenske tičnice se predstavijo, ki jih je nazorno razdelil s preglednicami, slikovnimi opisi ter kartami in načrti. Raziskanih in neraziskanih tičnic po zgodovinskih slovenskih pokrajinah je v knjigi predstavljenih: na Dolenjskem 68, na Gorenjskem 20, na Notranjskem 26, na Primorskem 16 in na Štajerskem 40 - skupaj 170. Na preglednih kartah Slovenije je napravil tudi primerjavo pojavov tičnic z vodnimi pojavi, rimskimi postojankami, nahajališči rjavega železovca, po območjih današnjih občin, starosti geoloških tal in po slovenskih statističnih regijah.

Pozneje so se gradiške skupnosti začele izgubljati, saj so že Rimljani s svojo vojaško oblastjo odvzeli tem skupnostim enega od temeljev samobitnosti - vojaško obrambno moč, ki pa s samim naravoverjem prebivalcev verjetno ni bila preveč konfliktna. Nato je sledila še cela vrsta drugih zgodovinskih dogodkov do pokristjanjevanja, ki je stare običaje in verovanje močno prevzelo in na nek način le nadgradilo ali kakor bi zapisal pred enaindvajsetimi leti zdaj že pokojni pater Lojze Štrubel, rojen v Paradišču pri Šmarju-Sapu: »Kaj govorijo osnove življenja drugega kakor potrebo po velikem skladju vsega človeškega z božjim. Karkoli poderemo iz zgradbe božjega zakona, se nam to maščuje v našem praktičnem človeškem življenju.«


Zaključnemu IV. poglavju Kako sedaj in kako naprej je namenil tudi eno od večjih dilem, ki se že dolgo »pojavlja v zraku« o strokovnosti naših zgodovinskih zapisov, ki so mnogokrat narejeni precej po okusu aktualne oblasti. Poleg tega se vse preveč naslanjajo samo na zapise tujih avtorjev, ki največkrat niso bili realni, še manj pa prijazni do naše zgodovine. Zato trdi: »Vsebina raziskovanja in iz nje izhajajoči zaključki so v glavnem izvirno delo, ki je zategadelj ljudem nepoznano in zato podvrženo dvomom, pogosto tudi »cehovski« ljubosumnosti, nestrinjanju iz neznanja ali ozke, s stereotipi obremenjene strokovnosti; pa tudi nasprotovanju kar tako - iz principa, za ceneno dokazovanje 'znanstvenosti'.« V nadaljevanju precej pikro daje pripombo predvsem jezikoslovnim slovenskim panogam: »To so prave konzerve, natlačene z brezvitaminskim slovničnim korenjem, ki niso zmožne dojeti novih dognanj naravoslovnih znanosti zlasti iz domene splošne evolucije in genetike.«


Že skoraj na koncu knjigo pospremi z napotki, da bi bilo treba čim prej našo zamegljeno podobo preteklosti »s skupnimi močmi spraviti na pravo pot in v pravo smer. Le čakati ne bi smeli predolgo, ker nenapisana sporočila kopnijo kot sneg ob spomladanski odjugi. Moji sodelavci in jaz se bomo trudili še naprej, kolikor nam bodo dopuščale moči in ob skromnem življenju privarčevana sredstva.« Konča pa v Levstikovem stilu iz povesti Martina Krpana: »Kaj pa domovina? Domovina pa nič!«


Knjiga obsega 376 A4 strani z barvnimi fotografijami v trdi plastificirani vezavi. Oblikovalec knjige in številnih ročno in digitalno risanih slik in risb je njegov sin Nejc Sever, lektorirala je Marija Samec, pripravo za tisk je opravilo grosupeljsko podjetje Amset d.o.o., tiskala pa prav tako grosupeljska tiskarna Partner Graf d.o.o. v nakladi 200 izvodov. Izdajo je podprla Občina Ivančna Gorica.

Na predstavitvi knjige nam je Polde podaril kar precej knjig vsem, ki smo z njim sodelovali na različnih področjih, od raziskovalcev, vodičev  in šoferjev na terenu, do lektoriranja in kartografije.

Jože Miklič

 

Fotografije:

1. Avtor knjige Leopold Sever Tičnice iz naravoverja na predstavitvi.

2. Številni obiskovalci v dvorani kulturnega doma Ivančna gorica.

3. Bojana je prispevala tri priložnostne pesmi v kulturnem programu.

4. Polde, župan občine Ivančna Gorica Dušan Strnad in direktorica Mestne knjižnice Roža Kek.

5. Predstavitve se je udeležil tudi predstavnik Nemčije s svojo partnerico. V sredi je Poldetova sestrična, prevajalka Jelka iz Sodražice.

6. Avtor je podaril knjigo svojim sodelavcem, raziskovalcem in informatorjem. 

Priložene fotografije sta prispevala Lado Koprivec in Matjaž Kremenšek.

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Grosuplje!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!