Ime Petra Skubica, kot vrhunskega čevljarja, je bolj poznano znanim slovenskim medijskim osebnostim, ljudem iz modnega sveta in prestižnih krogov, kot domači sredini, kjer si njegove čevlje privoščijo le redki posamezniki. Unikatne modne čevlje najvišje kakovosti izdeluje že dvanajst let.
Množična industrija, ki spodbuja nakup nove, poceni obutve, čevljarsko obrt potiska v zaton, a izjemni posamezniki, ki znajo izdelati oblikovno in kakovostno dovršene čevlje po meri, bodo vedno iskani in zaželeni pri določenem krogu kupcev. Med tovrstne čevljarske mojstre sodi Peter Skubic, ki je postal čevljar bolj po zaslugi mame, kot zaradi lastne želje, a danes odločno pove: »Če bi moral še enkrat izbirati, bi spet postal čevljar.«
Enako dober kot mojster, ki ga je učil
Peter Skubic je zrasel v kmečki družini na Polici, nekaj kilometrov iz Grosuplja; pri hiši ni bilo nobenega čevljarja. Mladoletni Peter po končani osnovni šoli ni vedel, kaj bi rad bil. »Doma smo razmišljali o nekem rokodelskem poklicu. Z mami sva šla pogledat čevljarja, ki je v ljubljanski Nami popravljal čevlje. Bilo mi je še kar všeč, pa sem šel na čevljarsko šolo, « se spominja svoje mladostne neodločnosti, ki je usodno zaznamovala njegovo življenje.
V šoli jih niso naučili izdelovati čevljev. Prav zato nekateri menijo, da je propadla, medtem ko Petra skrbi, da bo v Sloveniji čevljarski poklic izumrl. On se je naučil delati čevlje pri priznanih ljubljanskih mojstrih : čevljarstvo Peta in potem Vodeb, kjer je bil nekaj let tudi zaposlen. V tem rokodelskem poslu, ki ustvarja vedno nove, zanimive, estetske oblike in zahteva veliko natančnosti, sta se njegov smisel za lepoto in nagnjenost k perfekcionizmu počutila tako izpolnjena, da se je že takrat začel zavedati, da sam zmore delati enako dobro kot predpostavljeni mojster. Ker pa je obenem rad sam svoj, svoboden, kot pravi, je do samostojne poti manjkal le korak, ki ga je naredil leta 2000 z ustanovitvijo podjetja Skubic manufaktura d.o.o. K odločitvi so pripomogle tudi vedno številčnejše stranke, za katere je popoldne po službi naredil kakšen par čevljev, copat ali popravil čevlje.
V domači hiši so mu odstopili manjši prostor, v katerem je nastala njegova prva delavnica, ki je zaradi prenapolnjenosti hitro pokala po šivih. Zahvaljujoč staršem in svoji delavnosti je v nekaj letih prišel do samostojnega objekta z delavnico, skladiščnim in pomožnimi prostori, o čemer pove: »Doma smo imeli kmetijo, ker pa se nobeden od naju z bratom ni videl v tem delu, smo dali zemljo v najem, hlev pa predelali v delavnico.«
Nogi ni potrebno oblikovati čevlja
Že od samega začetka njegovi čevlji hodijo po modnih pistah, festivalskih, gledaliških in televizijskih odrih, z njimi se ponašajo znane slovenske osebnosti in ljudje z dobrim zaslužkom. Narejeni so iz najbolj kvalitetnega usnja, ki ga kupuje v Italiji – modni meki, od koder prihajajo tudi novi materiali, barve in dizajn. Približno 80 odstotkov naredi ženskih modnih čevljev, ostalo pa moških. Zase pravi, da ni oblikovalec, ampak le čevljar, ki zna dobro narediti čevelj. Največkrat stranke s seboj prinesejo sliko čevljev ali povedo zamisel, na podlagi katere nariše osnutek, sodeluje pa tudi z dizajnerji.
Postopek izdelave: »Najprej naredim obris noge, poberem vse ključne mere, potem se na tej podlagi naredi kopito. Na kopito se izriše model, iz papirja izdela kroj, ki ga prenesemo na usnje, potem pa se šiva in ustvarja naprej glede na idejo.«
Po meri narejeni čevlji so bolj kvalitetno izdelani in prilagojeni nogam stranke. Ker nogi ni potrebno oblikovati čevlja, kot se dogaja pri kupljenih, so bolj vzdržljivi in dlje časa lepi (obdržijo formo). Narejeni so ročno, s stroji si le olajša in skrajša postopek izdelave (en par ženskih čevljev v povprečju dela dva delovna dneva). Zaradi naštetega cene ni mogoče primerjati s kupljenimi čevlji v trgovini in pravi: »V tem času, ko se jaz pogovarjam s stranko, da določiva model, v tovarni že naredijo 100 parov čevljev.«
Cene njegovih modnih čevljev se začnejo pri 300 evrih: »Ceneje ne gre in rajši vidim, da ljudje, ki ne razumejo, koliko ur dela, zaloge materialov in znanja je potrebno, ne prihajajo sem. Je potem preveč slabe volje na obeh straneh.«
Poleg modnih čevljev izdeluje še copate za enkratno uporabo za hotele in popravlja čevlje svojim strankam.
Umik z modnih in glamuroznih prireditev
Petrovi delovni prostori so svetli, čisti, urejeni, napolnjeni s serijo različnih šivalnih strojev, od katerih je večina kupljenih že rabljenih (od podjetij, ki so propadla), poleg pa za izdelavo čevljev potrebuje tudi stiskalnice, stroje za brušenje, potolčevanje in druge. Glede na prostornost in opremljenost delavniških prostorov bi lahko zaposloval še nekaj delavcev, ker pa je kriza oklestila tudi njegova naročila, je pred leti odpustil zaposlenega delavca, s katerim sta v obdobju med 2003 in 2008 številna naročila izdelovala v »petek in svetek«. V tem pa je skrita še ena plat zgodbe, ki govori o Petrovem umiku z javnih podijev in jo pojasnjuje: »Včasih sem precej delal za gledališče in modne revije. Teh čevljev je bilo treba narediti veliko, po navadi v zelo kratkih rokih. Večinoma so bili delani za reklamo. Tako sem prišel do pravih ljudi, ki so raznesli moje ime okoli, a danes je teh prireditev vse manj in tudi naveličal sem se delati zastonj.«
Dostojno preživeti družino
Peter Skubic ne dela posebnih načrtov za bodočnost. Obžaluje, če se bo zaradi pomanjkanja čevljarjev izgubilo bogato znanje, vendar nima namena vsiljevati svoje dejavnosti otrokom. Z ženo Klaro, ki prav tako opravlja samostojno dejavnost (frizerka), imata tri sinove (12, 10 in 6 let), katerim danes, zaradi manjših delovnih obremenitev, lahko nameni več časa in pozornosti. In na koncu izda svojo željo: »Upam, da bodo najini sinovi videli, da sva s svojimi dejavnostmi dostojno preživela družino in bodo zaradi tega videli svojo perspektivo v tem, kar delava midva.«