Avto smo pustili v dolini pod vasjo Topol, nato pa peš nadaljevali po asfaltirani cesti proti Grmadi. Pri kmetiji odprtih vrat na Gonteh smo se razveselili še naših članov, zakoncev Černe, ki sta v hrib krenila nekoliko pred nami. Potem pa le še dobrih 20 minut in skupaj smo dosegli vrh.

Grmada ni tako visok vrh, se pa z njega razlega čudovit razgled na velik del Slovenije. Videli smo celotne Kamniške Alpe, na severu se je bohotil Triglav, na JZ Snežnik pa še naše Gorjance sem lahko pokazal. Da pa ne bi bila tura preveč enolična, smo napravili krožno pot mimo Tošča (1021 m) proti domu na Govejku. Le za trenutek sta Černetova omahovala, nato pa se odločila, da z nami nadaljujeta pot. "A je še daleč," je duhovičil Dušan, Tine si je zažel napolitanke, vsi pa bi raje hodili navzdol kot v klanec. V resnici pa nas je bila ena sama dobra volja, še posebej dobro razpoložena sta bila Černetova, ki bi jima bilo resnično žal, če ne bi šla z nami.

Na pol poti sem se resnično razveselil starega znanca, ki že leta in leta vsako leto ob tem času dela kopo in kuha oglje. Skupinska slika z njim bo ostala lep spomin.

V koči na Govejku nas je pričakala prijazna oskrbnica, nam vsem pa se je prileglo pivo. Samo še dobre pol ure v dolino in naša krožna pot je bila zaključena.

Ko sem videl, da so bili po opravljeni turi vsi člani srečni, se mi je porajala misel, da je včasih brezpredmetno spraševati, koliko ur bo trajala neka pot.

Kako prijetno je druženje v planinah, lahko izveste pri udeležencih ture: Martini Makše Fink, Vidi Šenica, Tinetu Šmidu, Dušanu Kraševcu ali pa pri meni. 

MARJAN MARKOVIČ