Krožno okrog Triglava

Cilje so topliški upokojenski pohodniki višali postopoma, z vsakim osvojenim je rasla želja, vse bolj glasno so se pojavljala tudi vprašanja, kdaj bodo šli na Triglav. „Letos poleti sem nekako ocenil, da smo pripravljeni. Na Triglav se nas je tako 13. septembra podalo sedem upokojencev in en „pripravnik“: Martina in Branko Fink, Marjan Pečak, Franci Bučar, Tone Pekolj, Martin Šmid in Vida Šenica. Vsi so se izjemno dobro odrezali,“ je zadovoljen mentor, kot mu pravijo sami. Izbral je nekoliko lažno pot glede dostopa; s Pokljuke so se podali do Planike, kjer so prespali. Posebne utrujenosti ni bilo, v planinski koči so se pred spanjem še poveselili, nato pa zgodaj zjutraj odrinili proti vrhu. „Uživali smo v naravi, imeli smo čudovito vreme, pred nami so se odpirali čudoviti razgledi. Kot vodiču so mi popolnoma zaupali, česar sem res vesel. Vračali se nismo po isti poti, šli smo do Kredarice, nato pa v dolino. Vsi člani odprave smo bili stari nad 60 let, med potjo ni bilo nobenih težav, le veselje,“ pravi topliški planinec, ki je bil na Triglavu že 41-tič.

Na večjo odpravo v tujino se je podal lansko leto, ko je osvojil Pik Lenin, osemtisočak v Kirgiziji. „Želja je bila, da bi se letos z ekipo odpravil na plezanje v Južno Ameriko, a obe odpravi sta mi bili časovno preblizu. Še k sreči, saj niso imeli sreče z vremenom in na goro, ki so si jo zadali, niti niso mogli. Upam, da mi bo prihodnje leto uspelo odpotovati v Iran na Damavand.“ Leta 2009 je že bil ob vznožju te gore, a tudi tisti odpravi je zagodlo vreme, na vrh niso mogli. „Želel bi se vrniti, ta gora ima res poseben čar. Tudi Iran sam, kjer so ljudje izjemno prijazni, pustijo res lep vtis. Želel bi si tudi v Himalajo, če bo kakšna krajša odprava, zagotovo se bom vrnil tudi še v Švico,“ želje našteva Markovič, gorniški vodja topliških upokojencev, ki je poln načrtov tudi za svojo skupino. O njihovih osvojenih vrhovih bomo tako gotovo še prebirali. Srečno!