Dušan Kraševec
Prispevek Francija Koklja:
POTOVANJE CENTRALNA AZIJA 2015
Po polletnem urejanju dovoljenj ( vizumi, povabilna pisma ), datumskem usklajevanju potovanja, urejanju prevoza motorjev sva s prjateljem 13.8. končno sedla na avion, ki naju je odpeljal do Biškeka, glavnega mesta Kirgizije. Cilj potovanja je bil prepeljati drugo najvišje ležečo cesto na svetu – Pamir highway M41, ki pelje čez Pamirsko gorovje v Tadžikistanu.
Pot naju je vodila iz Biškeka čez osrednji del Tien šan gorovja, kjer je najvišji prelaz Teo ashu 3651m visoko. To je glavna cesta, ki pelje jugovzhodno proti starodavnemu mestu Osh.
Kirgizija je gorata dežela. Več kot polovica dežele je na višini več kot 3000m. Skoraj 40% voda centralne Azije izvira v Kirgiziji. Obdelane je le okrog 8% površine. Gospodarstvo je slabo razvito. Prebivalci so zelo prijazni in gostoljubni. Kjerkoli sva se ustavila, so nama ponudili hrano in pijačo, prav tako ni bilo problem s prenočiščem.
Iz Osha naju je pot peljala po Gulcha valey proti goram. Zadnja vas je Saritash. Vse odprave in popotniki se ustavijo tukaj (nakupi se hrano, zamenja denar, se naje, prespi… ).
Od te vasice dalje se začne prava visoka cesta. Čakalo naju je 1400 km makadama, prelazi, visoki preko 4000 m, deli odtrgane ceste, grape,meje.
Kmalu iz vasi se cesta začne dvigati, odpre se pogled na Pik Lenina in tukaj je tudi Kirgiška meja. Od tu naprej pa samo še navzgor – okrog grebenov ali v ključih, vse do prelaza Kyzil pas 4265 m in meje s Tadžikistanom.
Pamir pokriva več kot 90% površine Tadžikistana. To je področje Gorno Badaksan avtonomne pokrajine, ki leži na več kot 3000 m n.m.v. Prebivalci so Pamirci, ki so večinoma v Khorogu in Murgabu, ter posameznih vaseh ob rekah in jezerih. Preživljajo se z živinorejo.
Cesta pelje s planote na planoto. Vsaka je drugačna, vsaka lepša. Voziva počasi, zelo pazljivo, ker je večkrat potrebno čez grapo, naokrog, ker je cesto odneslo, po prahu, nad prepadi, čez 4655 m visoki Ak baital pass… Še večkrat pa se ustaviva zaradi lepih pogledov in posnetkov.
Ustaviva se, ko se pripeljeva do kakšne vasice. Povsod nama takoj ponudijo čaj in hrano, pa tudi prespati je možno pri domačinih. Veseli so vsakega gosta.
Čez Pamir sva vozila 10 dni, ob meji s Kitajsko, Pakistanom, Afganistanom.
Nato naju pot pelje mimo Tavildare in glavnega mesta Dušanbe do meje z Uzbekistanom. Preko te države s starodavnimi mesti – Šahrisabs, Samarkand, Bukhara – preko Turkmenije, severozahodnega dela Irana, s Tabrizom, Turčije, Bolgarije in bivše Juge domov.
Pot je trajala 31 dni, prevozila sva okrog 10000 km, vozila preko desetih držav. Imela pa sva veliko srečo, saj nisva imela nobene nesreče, poškodbe ali kaj podobnega.
Popotnika in prijatelja : Viktor Tersoglav in Franci Kokalj
