Logo MojaObčina.si
DANES
21°C
7°C
JUTRI
26°C
6°C
Oceni objavo

Planinski pohod na Lepenatko

Kar nekaj časa sva s predsednikom Dušanom Kraševcem razpravljala, da bi bilo dobro ustanoviti planinsko sekcijo. Naš namen in moj kot predlagatelja pohodniških tur je predvsem želja, da bi topliški upokojenci doživeli naše ne pretežke gore v vseh njihovih lepotah in ob tem predvsem uživali. V začetku marca smo tako skupino tudi ustanovili.

Za našo prvo turo sem izbral Lepenatko (1425 m), ki stoji med Kamniškimi Alpami in Menino planino, pod njo pa ležita Gornji Grad in slikovita cerkev Nova Štifta.

 

Zadnjega marca se nas je peterica vkrcala v moj avto in odpeljala v smeri proti prelazu Črnivec nad Kamnikom, kjer sta nas pričakala še dva člana. Že takoj, ko smo stopili na prosto, nas je stresel mraz z močnimi sunki vetra. Ker to pot dobro poznam, sem takoj predlagal drugo različico in to z nasprotne strani gore. Malo spogledovanja, pa Marjan že poln adrenalina, ki bi vseeno šel, potem pa še dvojica v copatah so tehtnico obrnili na mojo stran.

 

Štartali smo sicer 500 m nižje v Lučah, a smo bili vsaj v zavetrju smrekovega gozda. A s te strani se svet postavi pokonci, zato sta se zakonca iz Ljubljane, ne da bi bila užaljena, odločila za sestop. Še prej pa smo naredili skupinsko sliko.

 

Neverjetno s kakšno lahkoto smo grizli v strmino proti 1000 metrov višjemu gorskemu cilju. Še toliko nismo bili zadihani, da smo lahko ves čas na glas podoživljali našo hojo. Tine si je sicer želel čimprej iz gozda, Vida se je prepričala, da je marsikatera težava v glavi (sam to dobro vem), Marjan je ugotovil, da je kupil dobre čevlje, Dušana pa so skrbela kolena ob povratku.

 

Veter se je močno krepil, še posebej, ko smo prešli gozdno mejo. Pred nami se je prikazala s travo porasla Lepenatka, ki si še kako zasluži to ime. Čakalo nas je še 200 višinskih metrov po odprtem prostoru proti vrhu, kjer se je veter nenormalno krepil. A to nas ni ustavilo. Vsak se je po svoje trudil, a vsi smo bili enotni ob vriskanju in tuljenju od navdušenja na vrhu. Potem pa še prijeten šok. Ko sem se ozrl v dolino, nisem mogel verjeti, da sta za nami po lažji smeri prišla zakonca Černe. Vsa čast jima, kar je dokaz, da se v gore hodi dokler je človek živ.

 

Pred malo kočo je še kako teknila malica, meni pa je bilo le žal, da nisem mogel našteti lepih kamniških gora, ki so jih zakrivali oblaki. Le Raduha (2062 m) nas je, obsijana s soncem in pokrita s snegom, opazovala od strani.

 

Na koncu pa lahko tudi Vida, Tine, Marjan, Dušan in zakonca Černe povedo, ali se splača gojiti taka pohodniška snidenja. Načrtujemo namreč že novo dogodivščino v aprilu, in sicer lahko turo v Polhograjske Dolomite. Pridružite se nam!

 

Marjan Markovič (markovic.marjan@siol.net)

 

Oglejte si tudi