Vroče sonce zašlo je za Plešiv'co,

rumenordeča zarja obarvala nebo je v kotu.

Želim si svežine malo in počitka na balkonu,

po dnevu, ko krompir smo kopat šli na njiv'co.

Utrujenost in moč večera

pomagala sta, da sem zasanjal kar na stolu.

Povsod se pojavilo je morje, jaz pa na pomolu

na plažo gledam, če oseba znana je katera.

Le kje so fantje, vnuki naši,

saj so vsi odšli na morje?

Ne najdem jih, postal sem žalosten, brez volje,

morda so pa na sladoledu skupaj s starši.

Kopalci veseli zapuščajo obalo,

ostal sem sam sredi peska, kamna,

vanj zapisal sem imena znana,

nikogar ni, da bi se pogovarjal z mano.

Morske sanje so prekinili komarji,

katerih pikov sem bil deležen.

Zmeden, ker morja s pogledi v noč ne sežem,

odhajam spat, bolje bilo bi k obali.

Še pogled v nebo, kjer po koridorju

aviona lučke kažejo južno smer – proti morju …

JANEZ VOVK