Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za nedelja, 04.12.2016

pretežno oblačno
Danes in jutri bo v jugozahodni Sloveniji, občasno pa tudi v delu osrednje in južne Slovenije zmerno do pretežno oblačno. Drugod bo sončno z občasno zmerno oblačnostjo. Zjutraj bo ponekod po nižinah megla. Na Primorskem bo danes še pihala šibka burja. Najnižje jutranje temperature bodo od -5 do -1, na Primorskem okoli 3, najvišje dnevne od 3 do 7, na Primorskem do 11 stopinj C.
-2°C | 5°C
ponedeljek, 05.12.2016
0°C | 3°C
torek, 06.12.2016
1°C | 9°C
sreda, 07.12.2016
-2°C | 6°C
četrtek, 08.12.2016
-4°C | 5°C
Opozorila
Nedelja, 4.12.2016 ob 6h
Dodatnega opozorila ni.
-2°C
5°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

"V plenicah smo bili skoraj 20 let" ...


INTERVJU

| |
05.06.2016      8:00
A A

"V plenicah smo bili skoraj 20 let"


Darja in Jože Štrucelj z otroki v občini Dolenjske Toplice še vedno držita primat najbolj številne družine. 15. maj je svetovni dan družine, zdi se prav, da smo za intervju izbrali prav njiju. Skromna kot sta, sta pri tem omenila Bučarjeve in Blatnikove, ki jih imajo po šest, a danes že tudi dedek in babica sta teden dni po poroki ene izmed hčera vendarle rade volje pripovedovala o svojih otrokih in vnukih.


Deli:

Osem otrok imate; eni so že pri kruhu. Kaj počnejo?

Darja: Aljaž je v Krki računalničar, Miha je po poklicu sicer kuhar, dela pa v TPV-ju v Veliki Loki, Urša je zaposlena v Plesnem studiu Novo mesto, vodi plesni vrtec, Manca je tudi računalničarka, zaposlena pri SRC-ju v Ljubljani, Alenka študira kemijo, Rok opravlja študij elektrotehnike, Jošt hodi v šolo za avtomehanika, najmlajša Nežka pa je v 1. letniku frizerske šole.

 

Imeli ste ravno poroko, v zakonski stan ste oddali Manco.  Kako je bilo?

Jože: Preprosto in lepo, imeli smo piknik na Mirni. Če je prava družba, če se najdejo pozitivni ljudje dobre volje, je vedno lepo. Rekla je, da nas bo malo, nabralo se nas je pa 60. Manca se je poročila na Mirno.

 

So si vaši otroci podobni? Karakterno?

Darja: Aljaž in Rok sta si tako po videzu kot po karakterju. Urša in Alenka sta si tudi bolj podobni, Miha in Jošt ravno tako, za Manco in Nežko bi sicer težko rekla, da sta si podobni, za ostale pa kar velja. Prvi štirje so si pa med seboj popolnoma različni.

Jože: Pater Gostečnik, psiholog, je ob eni priložnosti razlagal o karakterjih otrok v družini. O lastnostih prvorojenega, drugega in naslednjih. Kot da bi opisoval naše otroke, neverjetno! Prvi je bolj zaprt, drugi je upornik, tretji je uslužen, četrti … Nekaj resnice je zagotovo v tem!

 

Imate tudi že vnuke …

Jože: Ja, sedmi je že na poti. Aljaž jih ima tri: Maja, Gala in Filipa. Urša ima dve deklici, Katjušo in Jono, Mihova Tjaša pa je naša prva vnukinja. Pričakujemo Mančino dojenčico, menda bo deklica, Marjeta.

 

Kdaj sta se vidva poročila?

Darja: 22. maja sva obeležila 34-to obletnico.

Jože: Dobro izgledava, kajne? (smeh)

 

Sta se že na začetku skupne poti odločila da bosta imela veliko družino? Sta si želela veliko otrok?

Darja: Ne! (smeh) No, tako je bilo; Jožetov bratranec ima sedem otrok, pri Jožetu jih je bilo pet in še polsestra, jaz pa imam le eno sestro. Na začetku je Jože rekel, da bova imela toliko otrok, kot jih ima njegov bratranec. Vzelo mi je sapo, vztrajala sem, da sta dva povsem dovolj. (smeh) Zaračenega kruha se vedno največ poje. Pri devetnajstih sem že rodila Aljaža.

Ko so bili še vsi pri hiši, ko so odraščali, najverjetneje ni bilo vedno lahko …

Darja: No, ko so bili majhni, je bilo veliko opravil. Previjanje, čuvanje, ko smo se kam odpravili, je izgledalo, kot da potujemo.

Jože: Dvajset let smo bili v plenicah. Sprva še tistih pralnih, potem so prišle te za enkatno uporabo. Vendar sigurno drži rek ‘majhni otroci, majhne skrbi’. Ko so starejši štirje prišli v najstniška leta, takrat je bil šele izziv! No, pa smo vse lepo preživeli. Najhujše čase vsaj po materialni plati doživljamo zdaj. Trije so v Ljubljani in to ni majhen zalogaj. Čeprav so starejši že zdoma, zdaj najtežje shajamo. Štipendije so skrčili na minimum, tako da brez naše pomoči gotovo ne bi zmogli.

 

Pravite, da je bilo prej lažje. Vendar ko so že prišli prvi trije, ste bili še v gradnji, kajne?

Jože: Preselili smo se avgusta leta 1990, pred Mančinim rojstvom. Trije so bili torej rojeni še v Žužemberku, kjer smo živeli pri ženinih starših.

Darja: Takrat je bilo res lažje. Čeprav so bili takrat tisti tako imenovani Markovičevi časi, ko so bile vsakič, ko smo šli v trgovino druge cene, se je dalo preživeti. Pa posojilo smo dobili, danes ga ne vsak.

Jože: Poleg tega smo veliko naredili sami. Danes človek več nič ne sme sam. Vendar po preselitvi je bilo – če pustimo materialne plati ob strani – za našo družino kar zahtevno obdobje. Prvi trije so bili šolarji, tamali trije majhni. Darja je še hodila v službo, bila pa sva sama, brez starih staršev. Velika preizkušnja!

 

Jože, vi ste sanitarni inženir, Darja, vi pa ste ostali doma, kajne?

Darja: Zaposlena sem bila v Revozu, po Rokovem rojstvu sem službo pustila. Že po Mančinem prihodu sem morala delati izmensko delo. Zdaj si pa predstavljajte! Pa sem klicala ob šestih in vprašala, če so skuhali kosilo. Rekli so, da ne še, da bodo zdaj. (smeh) Ker je takrat Revoz dajal odpravnine, sem šla na razgovor glede tega, a so mi v kadrovski rekli, da naj se zdaj pa kakšna ‘dobra duša’ najde in reče, da Revoz daje mamo šestih otrok na cesto. Nazadnje sem bila tako primorana dati odpoved, odpravnine nisem dobila.

Jože: Vendar takrat je bila to pravilna odločitev. Otroci so imeli skuhano, pospravljeno. To, da je bila mami doma, ko so prihajali iz šole, to je bilo največ.

 

Vam je potem država kaj pomagala? Kot mami osmih otrok?

Darja: Dobili smo otroške dodatke, kot vsi, tri leta sem kot mati več kot treh otrok imela plačane prispevke. Danes imam t20 let delovne dobe.

 

Družine, ki imajo danes enega, dva, največ tri, rade potarnajo. Da ni tega in onega, predvsem časa. Kaj bi vi rekli?

Jože: Družba je postala preveč zahtevna tako do delavcev kot do otrok. Od slednjih vsi zahtevajo petice, poleg tega še klavir, angleščino in še kup stvari. Že v vrtcu imajo obveznosti! Prihaja do preobremenitev; ne le pri zaposlenih, pač pa tudi že pri otrokih. Ni več tistega pravega življenja. Normalno, da se ljudje ne odločajo za otroke. Kaj pa bodo? Ima dve fakulteti, pa nima kam. Osebno si sicer mislim, da če so otroci pridni, pošteni, bodo naredili šolo, bodo našli tudi neko zaposlitev. Ni vedno in ni takoj, vendar z dobro voljo in pozitivno energijo se le najde neka rešitev.

Darja: Meni se tudi zdi tudi, da hočejo imeti današnji starši vse pod kontrolo. Če imaš enega, dva, še gre, že pri treh pa več ne. Če starši preveč pomagajo, zavirajo razvoj, samostojnost otroka, takšno je vsaj moje mnenje.

 

Pri vas so najbrž pazili že eden na drugega.

Jože: Seveda, vsi so bili vpeti v domača opravila. Urša je rada pomagala tudi pri mlajših. Vem, da ni bila stara še niti deset let, ko je štimala takrat dojenčico Alenko.

Darja: Ja, veseli so bili drug drugega. Čeprav so Uršo v šoli precej zafrkavali, češ, mami je spet noseča, so bili veseli novega dojenčka.

 

So kdaj potarnali v smislu, da nimajo vsak svoje sobe, vsak svojega novega kolesa, …

Jože: Osnovne stvari smo vedno imeli, tudi kolesa, rolerje in takšne stvari so otroci dobili. Šli smo tudi na morje, da bi se čutili zapostavljene zaradi številčne družine, mislim, da ne. Mogoče je kdaj kdo iz nepremišljenosti rekel kaj malega, da bi bilo pa to večkrat izraženo, pa nikakor ne.

 

Ko gledate svoje otroke, ki so že sami starši; se vam zdi, da se danes mladina težje odloči za starševstvo ravno zaradi te materialne plati?

Darja: Včasih je bilo lažje, vsaj službe so bile, to je res.

Jože:  Čeprav pri naših otrokih se mi zdi, da niti ne razmišljajo o tem, kaj bodo njihovi otroci, ali bodo prišli do kruha ali ne. Osebno se mi zdi najbolj pomembno to, da imajo pozitiven odnos do otroka, do novega člana družine, da jih imajo radi. To me najbolj veseli. Ko vidim, da uživajo s svojimi malčki.

Darja: To je res, ati. Vendar po drugi strani, ne moreš reči, da je lahko. Če pogledava Miho; delata v izmenskem delu, ni jima lahko.

Jože: Ja, saj se strinjam. Mladi se bojijo, kaj in kako bo. Po drugi strani pa bi rad osebno izpostavil bojazen, kaj bo vendarle ob takšnem razmišljanju z našim narodom.

Kaj bi svetovali parom, ki oklevajo? Kaj bi svetovali svojim, če bi bili v takšnih zagatah?

Jože: Tako kot smo rekli: pogum je tisti. S pogumom greš naprej, na ta način se ti odpirajo nove poti, da prideš do cilja. Cilj pa naj bo sreča v družini in kruh. Ni rečeno, da bo vsega v izobilju; vendar danes je pač tako, da bi vsi radi imeli vsega v izobilju, začenši z dobrimi avtomobili …

 

Pogosto je slišati, da pri odločitvah mladih za starševstvo zataji tudi država …

Jože: Ja, vse slabše je. Gospodarstvo je vse slabše, kar se odraža tudi pri pomoči družinam. Vendar če država ne bo stimulirala, pomagala tudi s stanovanjskimi krediti, enkratnimi pomočmi ob rojstvu, res ne vem, kako bo. Otroci so vendar prihodnost države!

Darja: Včasih so lahko računali vsaj to, da so dobili stanovanje, službo. Danes ni nobenega zagotovila.

 

Se vam ne glede na vse prej rečeno zdi, da tudi vaši otroci načrtujejo velike družine?

Darja: Aljaž ima že tri, je že nad povprečjem. Urša je rekla, da ne, Miha tudi ne … Bomo videli.

Jože: Predvsem je to odločitev družine. Jaz sem si želel veliko otrok, a če ne bi bila tudi Darja za to, jih pač ne bi mogel imeti. Mora biti neka sinergija in povezanost, sodelovanje. Če je pri hiši veliko otrok, se morajo starši zavedati, da se bodo morali žrtvovati sto odstotno. Če se to ne odločijo, je bolje, da jih nimajo. V primeru veliko otrok ni časa za fitnes, tenis, golf, ostale dejavnosti. Starši so vpeti v družino in to je to.

 

Kaj bi si najbolj želela za svoje otroke in vnuke?

Darja: Da bi delali to, kar jih veseli, da bi z veseljem opravljali svojo službo, da bi si našli dobrega partnerja, da bi se razumeli v družini.

Jože: Otroku seveda želiš, da bi bil srečen. Z eno besedo. To pomeni vse tisto, kar je že Darja omenila. V osnovi je to to, potem šele pridejo materialne dobrine.

 

Kako je pri vas med prazniki?

Darja: Za božič, recimo, imamo pri nas kosilo. Lani se nas je zbralo 23.

Jože: To je najina družina. (smeh)

 

Kako skuhate to kosilo?

Jože: V velikem loncu. (smeh)

Darja: Ja, težava je drugje. Zdaj, ko smo samo trije doma, imam resnično težavo s tem, ker nimam majhne posode! Ne znam kuhati za malo ljudi! Ko pridejo prazniki, ni težav. Prostora imamo dovolj, pri pripravi hrane vsi pomagajo. Pomembno je, da radi pridejo.

Jože: Ja, rada vidiva, da pridejo, a rada vidiva tudi, da grejo. (smeh) Sva že v letih, ko toliko hrupa več ne preneseva dolgo časa.

 

Ob koncu; kaj bi spročili Topličanom?

Jože: Ker smo se pogovarjali o družini, bi jim rekel predvsem, da naj se ne bojijo. Otroci so naša prihodnost. Mladi, imejte otroke!

Darja: Se pridružujem. Občinarji pa naj zagotovijo čim boljše pogoje. Ne le vrtec in šolo, pač pa tudi kak prostor, da se bodo mladi lahko kje zbirali.





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dolenjske Toplice!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Koledar dogodkov Preglej vse
December 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13
04.12.2016
Danes ni dogodkov.
06.12.201 | Šport
LAŽJI DRUŠTVENI POHOD
06.12.2016 | Družabni dogodki
Otvoritev razstave Jurija Kobeta
10.12.201 | Turizem
Kmečka tržnica
11.12.2016 | Turizem
Večer ljudskega petja

Bodite prvi pri oddaji mnenja.