Otroštvo brez pravljic

Precej Podhoščanov se je 5. maja leta 1942 prostovoljno vključilo v partizansko gibanje, ne kot komunisti, ne kot banditi, temveč so odšli v partizane kot borci za svobodo naroda. V začetku roške ofenzive so se z dovoljenjem predpostavljenih začasno vrnili na svoje domove. Bili so izdani in 16. avgusta v obkoljeni Podhosti polovljeni. Odgnali so jih na zbirno mesto v velik prazen hlev v Podhosti. Nekaj so jih dobili tudi s pretvezo, da bo na vrtu Karla Pečaverja sestanek. Izdane partizane so nameravali ustreliti že kar v Podhosti in le jok ter prošnje žena in otrok so vplivali, da jim je bilo življenje podaljšano za nekaj ur.

»Tudi moj oče je bil med njimi,« pravi Anica Oblak, poročena Rems. »Takrat sem bila stara pol leta in po pripovedovanju mame se je oče hotel rešiti. Ujeli so ga za senikom, kjer ga je videl italijanski konjenik. Preden so ga odpeljali, me je še dvignil v naročje, verjetno stisnil, nato pa me izročil mami. In tako se je začelo moje življenje brez njega. Premajhna sem bila, da bi že takrat čutila to izgubo. Jo je pa čutila moja mama, saj je morala poskrbeti za dva otroka, starejši brat Karlo pa je bil takrat že v partizanih. Od žalosti za tremi sinovi bi kmalu zblaznel že moj osiveli stari oče. Malo pred koncem 2. svetovne vojne smo se pred vdorom okupatorja v Podhosto morali jaz, brat Jože, mama in še nekaj Podhoščanov umakniti najprej v Belo krajino, nato pa z drugimi v Gorski Kotar. Ob koncu vojne smo se vrnili domov na izropani in opustošeni dom, ki pa le ni bil požgan. Začelo se je življenje v veliki revščini in pomanjkanju, a je bilo v vasi veliko vdov, ki so se družile med seboj in druga drugi pomagale. Prav tako je bilo v vasi veliko otrok brez očetov. Ko sem se zavedla, da nimam očeta, sem se velikokrat spraševala, zakaj je tako. Poznala sem ga le po poročni sliki, ki je visela nad posteljo in je po čudežu še ostala. Želela sem si, da bi bil med nami, da bi mu zlezla na kolena tako kot stricu Ludviku. Tudi v šoli je bilo hudo. Marsikaj se je že dalo dobiti, a ker mama ni imela denarja, mi ni mogla kupiti. Najhujše je bilo takrat, ko ni imela kaj dati v lonec. Takrat je zelo trpela, mi pa tudi. Spominjam se, da mi je prinesla kruh v predpasniku, ki ga je dobila za malico v tabrhu. Večkrat sem dobila kruh tudi pri Bolfovih.

Pa je žalostna usoda še drugič posegla v moje življenje. Spominjam se, da smo v 4. gimnaziji (to je sedanji 9. razred) imeli likovno vzgojo pri Sitarjevi tovarišici. Takrat je na vrata potrkala poštarica in mi izročila telegram, da mi je v bolnišnici umrla mama. Skrbništvo nad mano sta prevzela brat Karlo in njegova žena. Ne vem, kaj bi bilo sicer z mano. Bila sta moja nadomestna starša, dobrotnika, svetovalca in še marsikaj. K njima sem se vračala ob praznikih in počitnicah iz internata. Tudi organizacija zveza borcev je otrokom padlih borcev stala ob strani, kolikor je mogla. Tako so mi pomagali pri vpisu v administrativno šolo, ki je bila v današnji Osnovni šoli Center, tedanji dijaki pa smo stanovali v barakah v Bršljinu. Denar, ki sem ga dobila, sem morala oddati perfekti, kot smo takrat rekli vzgojiteljici. Z njim je poravnala internat, za ostalo pa si si lahko sam kaj kupil, a si moral poročati, za kaj boš denar porabil. Ko sem končala šolo, sem dobila službo pri zvezi borcev. Stanovala sem pri frančiškanih v eni od celic skupaj s tremi dekleti. Kasneje sem dobila službo na cestnem podjetju in kasneje tudi stanovanje ter tako stopila na pot samostojnega življenja.«

Anica je ponosna na svojega očeta. S ponosom vsakemu pove, da ni bil komunist, bil pa je partizan in borec za svobodo naroda. Redno obiskuje njegov grob, verjetno ji tedaj polzijo solze po licih, kot so ji tokrat, ko mi je pripovedovala zgodbo svoje mladosti, otroštva in mladosti brez pravljic ter brez očetovih toplih rok.

HELENA MIŠA KULOVEC