Menim, da človek vpliv staršev ugotovi šele v zrelejših letih. V mojem primeru je oče močno vplival name, bil je zelo izoblikovana osebnost s trdnimi načeli. Veliko imam po njem; sem vztrajna, trdoživa, trdna in včasih tudi trda, kot je bil oče, ki je prihajal iz krajev, kjer so bile težke razmere. Tam ne morejo preživeti, če niso močni. Nisva se v vseh stvareh strinjala, včasih sva imela dinamične razgovore, a globoko v sebi sva drug drugega zelo spoštovala. V tem, da je potrebno biti zvest svojim načelom, pošten, da le z delom lahko nekaj ustvariš in da se ti vse, kar dobrega storiš, tudi vrne, to mi je med drugim dal moj oče.

Opravljate odgovoren in zahteven položaj državne sekretarke ministrstva za kmetijstvo. Številni ne vedo, kaj stoji za tem nazivom …

Po svoji funkciji sem namestnica ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, na nek način njegova desna roka. Nadomeščam ga kjerkoli je to pač potrebno. Znotraj resorja sem zadolžena za kmetijstvo, ribištvo in hrano. Če se navežem še na prejšnje vprašanje, poseben odnos do narave mi je gotovo oče vcepljal že od malega. Ne glede na to, da me je vedno vleklo v družboslovje, sem na koncu vendarle izbrala naravoslovje, kar je bila najbrž res posledica očetovega vpliva. Študirala sem sicer kmetijstvo, ne gozdarstvo (oče je bil gozdar op. p.), a že oče je vedno rekel, da gozdarski poklic ni za ženske. (smeh)

Ste del vladajoče strukture, del vlade. Nezadovoljstva spričo vladnih odločitev (in neodločitev) je zadnje čase spet vse več. Kako vi osebno to doživljate?

Z enoletno prekinitvijo sem v tej strukturi sem res že od leta 2010, v vseh treh mandatih ministra Židana. Danes je biti v vladi res izredno zahtevno in nehvaležno; proračuni se vsako leto krčijo, uresničimo pa lahko le toliko svojih načrtov in sprememb, kolikor imamo sredstev. Beležimo sicer znake okrevanja gospodarstva, brezposelnost je manjša in potrebno je gledati tudi druge pozitivne kazalce. Konkretno na področju kmetijstva v zadnjih dveh letih beležimo rast proizvodnje in dohodka, ocenjujem pa tudi, da smo od leta 2010 dosegli pomemben napredek, kar se tiče zavedanja javnosti o pomenu kmetijstva, lokalne oskrbe s hrano, ohranjanja kmetijstva na gorsko-hribovskem območju in spodbud mladim kmetom. Pozitivni rezultati so spodbuda za nadaljnje delo.  Je pa res, da je splošnega nezadovoljstva vedno več; zaznavam ga tudi, ko sem v stiku z ljudmi, ki niti ne vedo, kaj počnem. Veliko izzivov je, Slovenija je v turbulentnem času že zaradi notranjih razmerij in zunanji problem z migranti, ki bi se lahko letos še zaostril, bi lahko preizkušnje za to državo še poglobil.

Začeli ste kot kmetijska pospeševalka na področju sadjarstva, poklicno ste nekaj časa delovali v Pragi, svetovali ste pri predsedovanju Evropski uniji. Zdaj, po vseh teh letih še zagovarjate, da je EU doprinesla k razvoju? Tudi razvoju kmetijstva?

Nedvomno. Kmetijstvo je bila prva skupna politika EU, stara je že več kot petdeset let. Ob ustanovitvi je imela pomembno vlogo, ključni cilj je bil nahraniti lačno Evropo, zagotoviti dovolj hrane, kmetom zagotoviti primeren standard, potrošnikom pa dostopnost hrane. Tem ciljem sledimo še danes in ne glede na to, koliko smo včasih kritični do skupne kmetijske politike, ta zagotavlja kmetom neko stabilnost, predvidljivost. Če vzamemo za primer Slovenijo, kjer imamo majhne kmetije in težke pogoje za pridelavo, kjer težko konkuriramo velikim kmetijam na severu in zahodu Evrope, naše kmetijstvo bi brez subvencij na skupnem in enotnem evropskem trgu praktično zamrlo povsod tam, kjer so pogoji za kmetovanje težki. Kmetijstvo pa je potrebno; vsaka odgovorna država mora imeti lastno proizvodnjo hrane. Tozadevno ne more in ne sme biti odvisna od drugih.

Ljudje smo nekako nagnjeni k temu, da opazimo predvsem slabe plati; med drugim se s strani kmetov slišijo predvsem številni očitki na račun birokracije.

Osebno razumem, da so kmetje kritični do birokracije, do evidenc, ki jih morajo izpolnjevati, da dobijo subvencije. Te so vezane na površine in za dokazovanje, da nekdo res obdeluje te površine in pri tem izpolnjuje določene zahteve, je potrebno res imeti veliko evidenc in dokazil. Na nek način to kmete duši,  preveč časa jim jemlje, drži jih v napetosti, saj če nimajo evidenc, jim lahko sledijo kazni. Na evropski ravni in tudi pri nas ves čas poudarjamo, da so poenostvaitve nujne, a napredka žal še nismo dosegli. V tem vidim resen problem in se strinjam da bi moral biti storjen večji napor, da bi bilo dokazovanje za kmeta enostavneje. To je tudi ena od prioritet našega ministrstva.

Kmetje so kritični tudi na račun subvencij; da so premajhne, da jih ni.

Saj je prav, da so kritični. Vendar resnica je, da subvencij ni bistveno manj. Proračun za kmetijstvo je skoraj enak kot v prejšnjem obdobju; vsa sredstva za subvencije so bila izplačana kmetom, zagotovo jih ni nič ostalo v Bruslju. Je pa res, da so po reformi evropske kmetijske politike ukrepi drugačni in da se je denar nekoliko prerazporedil.

V okviru ministrstva ste odgovorni tudi za hrano; v zadnjih tednih je bila aktualna predvsem tako imenovana afera med. Vi uživate med? Čigav?

Vedno slovenski med, seveda, te dni vsak dan pijem čaj z medom. Ta afera med je resna zadeva v tem smislu, da je res popolnoma nedopustno, da je nekdo doma nelegalno proizvajal nepreizkušena zdravila in hkrati čebelarje zavajal, ker je zdravila deklrariral kot naravna. Prav je, da se je to razkrilo in s tem preprečilo nadaljnjo proizvodnjo, prodajo in uporabo nelegalnih zdravil in da se zadevi pride do dna, da se postopki izvedejo do konca in kršitelje kaznuje.

Lahko potršnike upravičeno skrbi?

Ne, k sreči se je izkazalo, da omenjene snovi niso prehajale v med, vse analize so pokazale, da je med popolnoma varen. Tudi tam, kjer so našli ostanke tega zdravila, so bili vsi pod mejo dovoljenega. Nacionalni inštitut za javno zdravje je ugotavljal, kakšne bi bile količine, ki se še lahko zaužijejo, ne da bi pri tem povzročile tveganje za zdravje. Izračunali so, da če bi na dan odrasel človek zaužil 1280 gramov takšnega medu do svojega 70. leta, to še vedno ne bi pomenilo tveganje za zdravje zaradi ostankov teh zdravil v medu

Lahko ta afera upravičeno vzbudi nezaupanje pri potrošnikih tudi glede druge hrane?

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin spremlja vsa živila; na podlagi analize tveganja določijo, koliko vzorcev na leto pregledajo in ti vzorci se ves čas pregledujejo. V zadnjih letih ni bilo najdenih živil, ki ne bi bili varni. Tudi v tem primeru, še enkrat poudarjam, je bilo ugotovljeno, da je med varen. Naš sistem varnosti hrane je bil s strani EU že večkrat pregledan, velja za izjemno zanesljivega in učinkovitega. Generalno imamo lahko torej polno zaupanje v našo hrano.

Kako gledate na razvoj podeželja v naši dolini? Izkoriščamo vse potenciale?

Menim, da je glede tega še kar nekaj rezerv. Nimamo veliko profesionalnih kmetij, imamo pa dobre primere, razvijajo se v pravo smer. Osnovni potencial za to dolino je seveda turizem, vendar z njim gre domača, kakovostna hrana z roko v roki. Ker imamo ohranjeno naravo, tu vidim potencial kmetijstva z veliko dodano vrednostjo, na primer ekološkega kmetijstva. Na tej točki bi bilo po mojem mnenju ključno to, da bi se  obdelale vse površine, da bi lastniki dali zemljo v najem kmetom, ki zemljo obdelujejo. Tu imamo prostora za več poklicnih kmetij, menim, da bi bilo dobro, da bi dolina imela tudi še kakšno turistično kmetijo v pravem pomenu besede.

Kaj pa sicer kot občanka Dolenjskih Toplic? Ste zadovoljni z razvojem občine, kraja?

(premislek) Eno so komunalne stvari, ki so se zelo popravile, vanje je bilo vloženega veliko, standard ljudi v tem smislu se je vsekakor izboljšal. Precej se je naredilo tudi po vaseh. Nisem prepričana, da smo dovolj izkoristili potencial zdraviliškega turizma za razmah drugih gospodarskih in storitvenih dejavnosti; tu bi še lahko ustvarili nova delovna mesta. Kar se tiče dostopnosti storitev za občane, sicer standard nikoli ne bo isti, kot je v mestu, vendar kjučna prednost podeželja pred mestom je povezanost ljudi, vezi med ljudmi so močnejše. In te se lahko krepijo skozi kulturno, družabno in društveno življenje. Všeč mi je, da imamo vedno več kulturnih, športnih prireditev, številna aktivna društva. Sama se žal ne vključujem veliko (sem pa članica Društva podeželskih žena), na tej točki poklicnega življenja nimam za to časa, zelo pa cenim ljudi, ki na ta način bogatijo življenje v dolini. Lepo je živeti v takšni občini.

Imate zahtevno in odgovorno delovno mesto, poleg tega ste dve uri dnevno v avtomobilu. Kako se sproščate?

Na dva načina; eden je ta, da sem ob vikendih veliko v naravi, hodim, tečem. Ponosna sem, da sem lani pretekla polmaraton v Pragi, že deset let se udeležujem tudi Ljubljanskega maratona, kjer tečem 10 km. Moj mož je športnik in tu mi pomaga, gre z mano, včasih, ko sem utrujena, se je težko odločiti, da grem sploh ven iz hiše, kaj šele tečt. Vendar to je nujno, saj za svojo službo potrebujem tudi fizično kondicijo. Drugi način sproščanja je glasba. Všeč mi je širok glasbeni nabor, rada imam tudi resno glasbo, najraje pa rock. Pink Floyd so “moja znamka”.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Na otroka, čeprav si ne štejem, da imam prav veliko zaslug, vsak je pač svoja osebnost. Starejši sin je že četrto leto v službi v Pragi; kot ekonomist ni mogel računati na službo v Sloveniji. Izkoristil je priložnost, ko smo leto dni bivali v Pragi zaradi moje službe in tam našel zaposlitev. Sam se je postavil na noge, kar v njegovih letih zagotovo ni enostavno. Mlajši sin zaključuje magisterij na študiju kemijskega inženirstva, študirati si želi še naprej. Občudujem ga v razumevanju vsebin, ki so bile meni težje; fizika, kemija, matematika. Sicer nisem imela težav v šoli, a prav globoko teh vsebin nisem razumela. Veliko poslušava skupaj glasbo, se pogovarjava, pravzaprav z obema sinovoma, kar je, se mi zdi, največ v odnosu starša z otrokom.

Kaj bi za konec sporočili Topličanom?

 Želim si, da bi vsi občani razmišljali in delovali v skupno dobro, se med seboj spoštovali, si še naprej pomagali med seboj, bili strpni do drugače mislečih, ohranili solidarnost s šibkejšimi, tako da bi se vsi počutili, da je naša dolina prijazna za vse, da bi se počutili kot doma, tudi ko stopimo iz hiše. Ravno zdaj, ko mi je umrl oče, so mi ljudje veliko dobrega povedali o njem in to, da pridejo sokrajani stisnit roko, te objet, tega v mestu ni. To je tisto, zaradi česar ne bi nikoli živela v mestu. Negujmo to!