Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za nedelja, 23.04.2017

pretežno oblačno
Danes bo na Primorskem sončno. Drugod bo spremenljivo oblačno in ponekod bodo občasno še manjše krajevne padavine. Pihal bo veter severnih do vzhodnih smeri. Najvišje dnevne temperature bodo od 12 do 17, na Primorskem do 19 stopinj C.
5°C | 14°C
ponedeljek, 24.04.2017
4°C | 18°C
torek, 25.04.2017
8°C | 20°C
sreda, 26.04.2017
10°C | 21°C
četrtek, 27.04.2017
11°C | 14°C
Opozorila
Nedelja, 23.4.2017 ob 6h
Dodatnega opozorila ni.
5°C
14°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

"Ko pred očmi nastaja fotografija ... ......


INTERVJU

| |
03.07.2016      18:35
A A

"Ko pred očmi nastaja fotografija ... Čarovnija!"


Fotograf, specializiran za fotografije 19. stoletja. Fotografija ga je očarala že pri 11-tih letih; študiral je na Akademiji lepih umetnosti FAMU v Pragi, se izpopolnjeval v Italji in Londonu, tudi preko luže. Če bi naštevali vse galerije, kjer je razstavljal, vse nagrade, ki jih je prejel, bi zagotovo porabili skoraj polovico prostora, namenjenega pogovoru. "Govorim kot raztrgan dohtar," pove na začetku pogovora. Drži. Predvsem ima veliko za povedati. Tudi na temo poletnih prireditev na Rogu, katerih eden od pobudnikov je.


Borut Peterlin v Sitarjevi hiši. (Foto: BB)
Borut Peterlin v Sitarjevi hiši. (Foto: BB)
Deli:
Niste Topličan, koliko časa ste z družino v našem kraju in ali se smatrate za Topličana?
Rodil sem se v Kopru, štiri leta živel v Ilirski Bistrici, nato smo se preselili v Stražo, kjer sem odrastel. Študiral sem v tujini. Po študiju sva z Alenko živela v Novem mestu in po rojstvu obeh hčerk je prišlo do odločitve, da bo potrebno zgraditi hišo. Odločili smo se za Dolenjske Toplice. Ali sem Topličan ali ne ... tu se počutim izvrstno, dojemam pa se kot lokalpatriota v globalni vasi. (smeh) Za kariero bi bilo bolje, da bi ostal v tujini, vendar družina, tudi širša, mi ogromno pomeni. Tudi vzgoja otrok tu, v primerjavi denimo z Londonom, je neprimerno boljša.

Ljudje vas zadnja leta najbolj poznajo po mokrem kolodiju, vendar za vašim ustvarjanjem je precej daljša pot.
V Pragi sem se izmojstril v klasični, analogni fotografiji, filmu in temnici. V Italiji v Benettonu sem že začel pri delu uporabljati računalnik, čeprav takrat, leta 2000, digitalne fotografije še ni bilo. Z digitalnimi orodji sem se takorekoč udomačil in prvič okusil tudi timsko delo. Kaj pomeni živeti od fotografije pa sem prvič okusil šele v Londonu. Do takrat sem bil umetnik v smislu 'umetnost je vzvišena, ni je potrebno razlagati'.

Konkretno kakšno je bilo to spoznanje?
V Londonu sem opazil, da se ogromno ljudi, ki jih cenim, loteva povsem komercialnih projektov. Pragmatično. Imel sem stik z ljudmi, ki so živeli od fotografije in dobil vpogled v njihove frustracije. Bili so uspešni po vseh kriterijih, a - kot sem spoznal - soočajo se z istimi ali podobnimi težavami, kot sem se sam. Bil sem v centru Londona, a si nisem mogel denimo privoščiti ogleda vseh razstav. Bilo je predrago. V tem sem ugotovil, da me je isto recimo trpljenje obdajalo tudi v Straži. Gre za stanje duha; ali bom jamral ali pa kaj spremenil. Mentorju sem ob koncu šolanja povedal, da čutim, da sem pred novim poglavjem življenja. Da po letih učenja in pridobitvi res kakovostne izobrazbe komaj čakam, da to znanje še preizkusim. Nekaj ur kasneje me je poklicala takrat še punca Alenka in mi povedala, da je noseča. (smeh)

Torej po vrnitvi v Slovenijo je bilo najprej potrebno poskrbeti za družino.
Ja. Loteval sem se vsega. Pred sabo sem imel otroka, željo po hiši, imel sem veliko znanja, želel sem se preizkusiti in delal sem res vse. Od jumbo panojev za McDonald's do Krke, Hotel Balnea sem opremil s fotografijami, imel sem ogromno razstav, tako po Evropi, Aziji in ZDA. Odločil sem se, da se ne bom preselil v tujino, da je tu moj dom, moja družina. Mislil sem si, naj tujina pride k meni.

Vmes se je zgodila še Mladina, kajne? Urednikovanje na Mladini.
Res je. Ko sem prišel iz Londona, sem pristopil k Janiju Severju, odgovornemu uredniku, in predstavil sem mu ogromno idej. Kmalu sem začel sodelovati z njimi, med drugim sem naredil reportaže iz Černobila, Kosova, celotne Slovenije. Tri leta kasneje sem postal urednik fotografije pri Mladini, a po šestih letih sem zaključil tudi to poglavje. Namreč spoznal sem, da to ni več delo fotografa, pač pa nekakšnega organizatorja dela, do neke mere mentorja.

Pogrešate reportažno fotografijo? Morda tudi poročanje iz aktualnih žarišč?
Nikoli si nisem želel na območja, ker bi me lahko za šalo ubili. Leta 1991, ko sem bil še najstnik, sem se ob fotografiranju pripadnikov JLA soočil s kalašnikovko, usmerjena je bila proti meni. Bilo je takrat, ko so se selili. To izkustvo, da te nekdo lahko 'za šalo' ubije, mi je zadostovalo. Fotografi radi fotografiramo nevsakdanje situacije, zgodovinske, nekateri so se v tej smeri specializirali, meni je bila ta izkušnja dovolj.

Če sva že pri tem, verjamete, da fotografija lahko spremeni tok zgodovine? Ali pa vpliva nanjo?
Vpliva vsekakor. Vendar če vzameva primer fotografa Nicka Uta, njegovo fotografijo opečenih deklic po napadu z napalmom v Vietnamu, če bi bila ta fotografija posneta ob začetku vietnamske vojne, najbrž niti ne bi bila objavljena, nihče ne bi vedel zanjo. Ob njeni objavi pred koncem te vojne pa je bila javnost že tako nasičena, da jo je pograbila kot kapitalni argument. Dvomim, skratka, da če bi fotografija nastala na začetku vojne, da bi sploh prišla v javnost. Ena fotografija sama, bi rekel, ne more spremeniti sveta, lahko pa pove, zakaj je treba svet spremeniti.

Ste mednarodno priznan fotograf, specializiran za fotografije 19. stoletja. Zakaj ravno mokri kolodij na steklu?
V Londonu sem si ogledal razstavo priznane ameriške umetnice Sally Mann; bil sem navdušen nad mokrim kolodijem, postopkom iz leta 1851. Prvič sem videl, da je bilo to uporabljeno v sodobni umetnosti. Na licu mesta sem se odločil, da se postopka naučim. Odpotoval sem v Ameriko do svetovne avtoritete na tem področju, ravno tako učitelja te fotografinje, se postopka naučil in pridobil še prijatelja.

Veščine postopka ste torej osvojili, v njem vztrajate. Vračate se nazaj, kljub temu, da vse stremi in hlepi po novih tudi tehnoloških napredkih. Kako to?
Digitalna fotografija je sicer fantastična, omogoča mnogo tega, a jaz sem se je naveličal. S fotografijo sem se začel ukvarjati kot 11-letni fant. Nešteto noči sem preživel v temnici, kjer na belem papirju pred tvojimi očmi nastaja fotografija ... to je čarovnija! Tega v digitalni fotografiji več ni. Kot digitalni fotograf si potrošnik, vse je postalo generično. Ko pa sem se soočil z mokrim kolodijem, ko je spet začela fotografija nastajati izpod mojih rok, je prebudilo tistega otroka v meni. Želel sem si vedno več. Postal sem eden vodilnih strokovnjakov v Evropi na tem področju, k meni hodijo ljudje iz Singapurja, Švedske, Španije, Velike Britanije, Nemčije, Avstrije, Nizozemske, Izraela, ...

Katera je zadnja fotografska razstava, ki ste jo obiskali?
V Ljubljani poteka mesec fotografije, obiskal sem več razstav. Hkrati pripravljam svoji dve, okrog tega sem precej angažiran. Razstavljam tudi v tujini; prišel sem že do tega nivoja, da lahko za razstavo svojih del zahtevam poplačilo stroškov. To se res smešno sliši, a v slovenski umetnosti je to že dosežek, da je nekdo pripravljen plačati stroške za razstavo. Ni mi več v izziv, da moje fotografije visijo kjerkoli in da še sam plačam za to. Na leto zdaj pripravim pet razstav na različnih koncih Evrope.

Naslednji izziv?
Avtorska fotografska knjiga, kar je precej zahtevno, saj je knjiga s fotografijami toliko dražja. Govorim o ceni manjšega avtomobila. Odločil sem se, da bom v to investiral več svoje energije in časa.

Vzorniki ...
Vedno sem jih imel. Ne v smislu, da bi si želel postati kot oni, gre za inspiracijo. Zadnjič sem objavil video, v katerem sem zbral štiri avtorje knjig, vse so popolnoma drugačne, a na podoben način obravnavajo temo, naravo. Želel bi si nekaj v tej smeri. Pojasnjeval sem, kje najdem inspiracijo. Vedno imam vzornike, vedno spremljam druge. Ni nujno, da mi je všeč celotno delo, lahko da gre le za eno fotografijo.

Tudi vi ste danes gotovo že vzornik številnim ...
Ja ... Predvsem me ogromno ljudi pozna. Pred kratkim sem bil v Barceloni in presenečen ugotavljal, da me je več ljudi ogovorilo sredi katalonske prestolnice kot v domačih Dolenjskih Toplicah. (smeh) Ne gre za naključne ljudi, gre za festival Revela-T, ki se dogaja v kraju Vilassar de Dalt. Moje delavnice so bile v Barceloni, festival pa je bil v manjšem mestu velikosti Novega mesta.

V vašem primeru je splet in nastanek globalne vasi velika pridobitev.
Gre za zavestno odločitev. Ukvarjam se z umetnostjo, s fotografsko tehniko, ki je popolnoma zastarela. Rekel sem si, če hočem preživeti, so le tri možnosti; da s to tehniko preneham (smeh), da grem v tujino ali da začnem delati stvari, ki jih nihče na svetu ne počne in da tujina pride k meni. Odločil sem se za slednje. Pri tem seveda veliko pripomore moja angažiranost na spletu. Pa še nekaj je zanimivo: umetnike vedno tretirajo kot neke posebneže. A tudi v naši lokalni skupnosti so že ugotovili, da lahko tudi ta moja umetnost prinese nove goste. Saj ne govorimo o stotinih, a vseeno.

Fotografija ni vaša edina strast, kaj vas še vznemirja?
Že kakih 15 let se ukvarjam z borilnimi veščinami; vadim taj či, kung fu in tajski boks. Seveda niti ni pomembno, kaj kdo dela, glavno je, da se človek pri neki dejavnosti vsaj trikrat tedensko močno preznoji. Verjamem, da je to najboljša preventiva. Po novem precej časa namenjam tudi svojemu land roverju, letnik 1972 je in moral sem se naučiti, kako se vzdržuje, popravlja. K sreči me lokalni mehaniki podpirajo, razumejo in popravijo marsikaj, precej stvari pa se tudi sam lotim. Tudi pri fotografiji. Pri digitalni smo, kot sem že rekel, potrošniki, v 19. stoletju pa je bilo drugače. Takrat so se fotografi morali priučiti določenih rokodelskih spretnosti.  

Ste pri tem prišel do kakih novih spoznanj?
V Ameriki sem se srečal z zanimivo zvrstjo fotografije, za mehansko tiskanje. Prvi takšen proces je bil izumljen leta 1864, imenuje se "woodburytype", po njenem izumitelju. Verjeli ali ne (ker nihče tega ne verjame), njegov izum je po tolikih letih še vedno najboljši mehanski proces tiskanja fotografije. Ta proces je izumrl v začetku 20. stoletja, ker je bil precej zahteven. Začel sem raziskovati, kako bi lahko s sodobnimi materiali obšel njegove slabosti, kar mi je tudi uspelo; sem prvi na svetu, ki tiska svoje fotografije po svojem postopku. Ne vem, kako se bo imenoval; morda"peterlinovtype"? (smeh) V vsakem primeru gre za nekaj izrednega. Moj cilj je, da natisnem svojo knjigo s svojimi postopki.

Med poletnimi prireditvami na Rogu, ki smo jih predstavljali že v zadnjem Vrelcu, boste pripravili Fotografsko izkušnjo. Za kaj gre?
Ne upam si delati delavnic za več kot največ deset ljudi. Gre za neke vrste rokodelskost, ljudem moram gledati pod roke. Julija tako to ne bo klasična delavnica, pač pa mešanica umetnosti, fotografije in okoljevarstva. Ne bo šlo za pedagoški pristop zgolj kot tak, poudarek bo na izkušnji. Seveda bomo povabili tudi ljudi, pripravili razstave. Podrobne informacije najdete v zloženki dogodkov.

Fotografija zaseda pomembno mesto v vaši družini, fotografinja je tudi vaša žena Alenka. Se dopolnjujeta tudi v tem smislu?
Rekel bi, da se dopolnjujeva v ednini, tako, da ona koristi mojo opremo, jaz pa imam za to skuhano kosilo. (smeh)

V Toplicah ste svoj prostor našli v Sitarjevi hiši.
V njej sva dobila prostor jaz in Jože Kumer. Osebno sem si uredil temnico in en prostor, ki ga uporabljam za svoje delavnice. Pred časom sem naprimer pripravil delavnico za osnovnošolce, dobivali smo se v Sitarjevi hiši. Prostor sicer nima vode, elektriko zdaj napeljujemo, nima ogrevanja, varnost je bolj slaba, je pa vseeno zelo dobrodošel prostor. Priložnostno lahko naredim tudi kako razstavo, kot sem jo lani poleti.

Na kaj ste najbolj ponosni v svojem življenju?
(premislek) V življenju sem znal reči "ne" in se odreči določenim stvarem. "Ne" danes zavoljo jutri. Na različnih področjih. Ko sem bil star 11 let, sem se opekel z bencinom in pri zdravljenju so me velikokrat uspavali z etrom, kar povzroči močne halucinacije. Po tej izkušnji nisem nikoli poskusil nobene nelegalne droge, ne glede na to, da sem umetnik in torej obkrožen z ljudmi, ki so imeli takšne in drugačne navade. To je recimo ena stvar, na katero sem ponosen. Pomemben je tudi moj odnos z Alenko, s katero sva skupaj že 21 let, in tudi v tem primeru sem, reciva temu "konkurenčnim ponudbam" znal reči "ne". Na višku recesije sem znal reči "ne" stalni službi, včasih se odrečem tudi hrani, svoje čase sem imel ob ponedeljkih post. Da se utrdim. To se mi zdi pomembna prednost. Vztrajanje in da rečem "ne".

Kaj bi sporočili Topličanom?
Toplice so majhne, a še vseeno očitno prevelike v smislu, da vsak funkcionira zase. Za svoj vrtiček. Kot da bi bili v milijonskem mestu, vsak gleda le zase. S tem načeloma ni nič narobe, a menim, da sinergija lahko prinese še veliko več dobrega in pozitivnega. Napredek. Ne pričakujmo revolucije od danes do jutri, a počasi bo šlo. Pravzaprav nam nič ne manjka, a človeško je, da težimo k boljšemu.




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dolenjske Toplice!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!