30. maja je praznovala svoj 90. rojstni dan Herta Turk iz Dolenjskih Toplic. Kot je ob taki priložnosti navada, smo jo tisti dan obiskali na njenem domu župan, predstavnici KORK, predstavnici ZB, predstavnika upokojencev in predstavnik TIC-a. Vsa nasmejana in zelo vesela, kar je kar nekajkrat poudarila, nas je sprejela v svojem domu. Ob njej je bila svakinja Milena, ki ji vedno stoji ob strani. Za pogovor ni bilo nobene treme. V klepetu z županom so se v Herti prebujali spomini na rodno vas, saj sta z županom sovaščana, razlika pa so le leta med njima.
Herta je privekala na svet na pragu poletja v Kočevskih Poljanah v družini Schauer. Oba, oče in mama, sta bila Kočevarja. Oče je bil mornar, in ko se je vrnil z morja, je kupil hišo v Kočevskih Poljanah in se poročil. Poleg Herte sta se rodila še sestra Erna in brat Ernest. Oče je še mlad umrl in mama se je ponovno poročila, tokrat s Slovencem Urbančičem. Rodila je še sedem otrok, od teh sta dva umrla že kot otroka.
Herta je hodila v šolo v Kočevskih Poljanah, kjer jo je učil učitelj Primožič. Šola je imela samo eno učilnico in stanovanje za učitelja. Najprej je bil pouk v nemškem jeziku, kasneje pa v slovenščini. Herta pravi, da so bili otroci med seboj povezani, ne glede na narodnost. S pojavom Kulturbunda pa so se prijateljstva skrhala. Ko je nastopila vojna in so se začeli Kočevarji seliti, se jim je pridružila tudi Hertina babica in z njo sta odšla tudi Hertina sestra in brat. Naselili so se blizu Brežic in ob koncu vojne odšli v Avstrijo.
Herta kljub prigovarjanju ni hotela z njimi. Ostala je doma v Kočevskih Poljanah. »Verjetno mi je zaupanje v življenje, ki sem ga doživljala v domači hiši, pomagalo pri moji odločitvi,« pravi. Vključila se je v partizansko gibanje in postala skojevka. Njihova hiša je bila vedno polna partizanov, veliko so prekuhali hrane in oprali mnogo partizanskih oblek. V spodnjih prostorih njihove hiše jih je tovarišica Mara učila igre in v eni je, v Ivanovi baraki v Starih Žagah, v glavni vlogi nastopila tudi ona. Herta se spominja, kako so neko noč pripeljali veliko robe in jo skrili v očimovo delavnico. Ko je izvedela, da bo "hajka", je robo zavila v stare vreče in jo s pomočjo starega vaščana odpeljala v vrtačo nad vasjo ter jo skrila v grmovje. V brigadi, ki je bila kar nekaj časa v Kočevskih Poljanah, so imeli dve harmoniki. Ko je brigada odšla v boj, jo je harmonikar prosil, ali eno skrije. Skrbno jo je zavila in jo spravila pod poden v zgornjih prostorih. Dokler harmonikar ni prišel ponjo, je ostala tam. »Ja,« pravi Herta, »harmonike so bile dragocene, saj smo se med vojno marsikdaj tudi zavrteli ob njihovih zvokih.«

Spomni se, da so praznovali kar nekaj porok. Bila pa je povabljena tudi na praznovanje rojstnega dne tovariša Luke, ki je veliko časa preživel v Fajfarjevi hiši v Kočevskih Poljanah. Nekoč ji je ob neki priložnosti rekel: »O, ti imaš pa ime po Titovi ženi«.

Herta se je leta 1947 poročila z Janezom Turkom, tudi partizanom, iz Podhoste. Zaposlila sta se v Boru – v delavnici pri gasilskem domu. Stanovala sta pri Kristini Henigman na Škrilih ter imela na voljo kuhinjo in sobo. Nato sta z velikim odrekanjem sezidala hišico, v kateri je bilo veliko veselja in razumevanja. Pred 27 leti je izgubila moža. Skrbi sama zase, ji pa ob strani stoji svakinja Milena, brez katere verjetno ne bi zmogla vsega. Herta se zaveda, da ko bo prišel čas in ne bo več mogla poskrbeti zase, bo pač morala v dom za starejše.

In za konec pravi takole: »Presrečna sem, ko me zjutraj zbude sončni žarki. Kako lep je takrat pogled skozi moje okno in je pred mano moj vrt, poln zelenja, pa cvetoče rože, ki me pozdravljajo s svojim vonjem. Ob tej lepoti narave človek ne more ostati hladen«. Res je lep njen vrt, saj se oko mimoidočih rado ustavi na njem. Pa ne samo lepota vrta, verjetno Herto napaja tudi njegova energija, ki ji zadnje čase kar sije z obraza.

HELENA KULOVEC, v imenu KZ borcev za vrednote NOB