Dvor pri Polhovem Gradcu, 6. december – Na god sv. Nikolaja so v spodnji dvorski cerkvi blagoslovili obnovljen glavni oltar, ki nosi letnico 1802 in je posvečen prav godovnjaku. Nedeljsko bogoslužje je ob somaševanju domačega župnika Bogdana Oražma in diakona Samota Športe vodil dekan Mirko Simončič. Konservatorsko-restavratorska dela je sicer opravilo Podobarstvo Kavčič iz Šentjošta nad Horjulom, darove za čudovito obnovo oltarja pa so prispevali okoliški vaščani in dobri ljudje.
Cerkev Sv. Nikolaja se kljub delni zapostavljenosti ob mogočnejši baročni cerkvi sv. Petra s svojimi dragocenimi umetniškimi izdelki lahko kosa z marsikatero drugo na slovenskih tleh. V njeni notranjosti se je namreč v več kot dveh stoletjih ohranil baročni biser v vsej svoji originalni lepoti. Kar je tudi po mnenju izvajalca del Podobarstva Kavčič izjemna redkost, saj je dobro znano, da so oltarje skozi zgodovino večkrat preslikali in predelali, bodisi zaradi modnih muh, bodisi zaradi poškodovanosti polihromacije oziroma barvanih kipov. Oltar sv. Nikolaja pa se je kljub neugodnim klimatskim razmeram v cerkvi zaradi tehnološko dobre izbire in obdelave lesa ohranil v celoti. Za to je zaslužen večkrat podpisani avtor oltarja Matevž Paklenik (Matevs Paklinik), ki za umetnostne zgodovinarje vsaj zaenkrat ostaja še nerešena uganka, saj se njegova dela na slovenskih tleh le redko odkrije.
Strokovnjaki domnevajo, da gre za Matevža Kuplenik (Paklenik, Paklinik) iz Babne Gore, ki je za časa svojega ustvarjalnega življenja deloval predvsem na zahodnem delu osrednje Slovenije, njegova dela pa so podobarji iz Šentjošta glede na enake signature našli tudi pri delni predelavi glavnega oltarja v Petkovcu, umetnostni zgodovinarji pa mu pripisujejo tudi avtorstvo glavnega oltarja v Gabrju. Ta umetnik se je postavitve oltarja po ugotovitvah izvajalca lotil na izredno zanimiv način, in sicer je oltar v cerkev postavil v surovem (lesenem) stanju, polihromacijo pa je opravil kar tam. Se pravi, da je oltar poslikal kar v cerkvi, kar je prej izjema kot pravilo. In tam je oltar iz leta 1802 počakal vse do maja 2015, ko so ga prvi po več kot dvesto letih v skrbno nego dobili strokovnjaki iz Podobarstva Kavčič.
Strokovno ubrana ekipa restavratorjev in sodelavcev, ki so jo sestavljali Franci Kavčič, akad. rest., Julijana Urbančič, kons. rest. teh., Anita Jakoš, akad. rest., in Janez Demšar, je oltar zaradi lažje in temeljitejše obdelave sprva demontirala in transportirala v restavratorsko delavnico v Šentjošt. Tu so kose najprej zaplinili s postopkom, ki preprečuje nadaljnje delovanje lesnih insektov, nato pa so glede na kvaliteto oltarja, ki je zahtevala pristop ohranitve originalnega v največjem možnem obsegu, predvsem ohranitev prvotne poslikave in pozlate, sledili strokovnim postopkom. Vse elemente so temeljito obdelali, in sicer razstavili, očistili, utrdili, sestavili in dopolnili manjkajočo polihromacijo, manjkajoče detajle so izrezbarili iz lipovine, manjše poškodbe pa domodelirali. Na koncu so barvne površine zaščitili z lakom, celoten oltar in tabernakelj pa so s hrbtne strani zaščitili s sredstvom proti lesnim insektom, plesni in glivam. S konservatorsko-restavratorskimi deli so zaključili v začetku decembra ter tako na praznik sv. Nikolaja z obnovljeno podobo glavnega oltarja razveselili vse, ki se v Miklavževo cerkev radi zatekajo.
Obnovljeni glavni oltar sv. Nikolaja so blagoslovili ob zahvalni mašni daritvi na svetnikov godovni dan. In mnoge je, kot je dejal dekan Mirko Simončič, nova podoba glavnega oltarja resnično prevzela, pa ne le zaradi njegove lepote, pač pa zaradi občudovanja in spoštovanja vseh generacij, ki so prispevale svoj delež in cerkev, z vsem njenim bogastvom in v vsej originalnosti, zapustile zdajšnjim rodovom ter s tem prispevale tudi širše, k ohranjanju kulturne dediščine. V hvaležnosti za vero in zapuščino svojih prednikov je dekan daroval mašo, po njej pa je potekala še nabirka za pokritje dolga. Celotna obnova glavnega oltarja in prezbiterija, je skupaj z zidarskimi, malarskimi, pasarskimi ter z veliko prostovoljnega dela namreč stala okoli 40.000 evrov in lep del teh sredstev so že prispevali vaščani in drugi dobri ljudje, kar nekaj denarja pa bo za pokritje celotnega stroška še potrebno zagotoviti. Kljub temu je župnik Bogdan Oražem vsem zbranim darovalcem izrekel velik boglonaj in zaključil z besedami: "To je praznik za nas vse, za ključarje, gospodarski svet, izvajalce in druge, ki smo z molitvijo in darovi spremljali dela". Te besede je očitno slišal tudi sv. Miklavž in na presenečenje vseh vstopil v cerkev ter pozdravil zbrane, najzaslužnejšim pri projektu in njegovi izvedbi – Francu Kovaču, Viktorju Prosenu, Jožetu Škofu, Albinu Zorcu, Podobarstvu Kavčič, Gradbeništvu Peklaj, Kovinopasarstvu Prebil – pa izročil simbolična darila. V imenu izvajalcev je tedaj spregovoril še predstavnik Podobarstva Kavčič ter se zahvalil za izrazito dobro sodelovanje z vsemi strokovnjaki, naročnikom in farani oziroma ključarji, ki so izkazali izredno zanimanje in podpiranje projekta ter tako izpostavili dober zgled vsem ostalim: "Počaščeni smo, da smo po več kot 200 letih prvi uspešno posegli v glavni oltar in rešili baročni biser pred nestrokovno usposobljenimi rokami in tako skupaj z vami dobro poskrbeli za bogato zapuščino prihodnjim rodovom."
Strokovnjaki domnevajo, da gre za Matevža Kuplenik (Paklenik, Paklinik) iz Babne Gore, ki je za časa svojega ustvarjalnega življenja deloval predvsem na zahodnem delu osrednje Slovenije, njegova dela pa so podobarji iz Šentjošta glede na enake signature našli tudi pri delni predelavi glavnega oltarja v Petkovcu, umetnostni zgodovinarji pa mu pripisujejo tudi avtorstvo glavnega oltarja v Gabrju. Ta umetnik se je postavitve oltarja po ugotovitvah izvajalca lotil na izredno zanimiv način, in sicer je oltar v cerkev postavil v surovem (lesenem) stanju, polihromacijo pa je opravil kar tam. Se pravi, da je oltar poslikal kar v cerkvi, kar je prej izjema kot pravilo. In tam je oltar iz leta 1802 počakal vse do maja 2015, ko so ga prvi po več kot dvesto letih v skrbno nego dobili strokovnjaki iz Podobarstva Kavčič.
Strokovno ubrana ekipa restavratorjev in sodelavcev, ki so jo sestavljali Franci Kavčič, akad. rest., Julijana Urbančič, kons. rest. teh., Anita Jakoš, akad. rest., in Janez Demšar, je oltar zaradi lažje in temeljitejše obdelave sprva demontirala in transportirala v restavratorsko delavnico v Šentjošt. Tu so kose najprej zaplinili s postopkom, ki preprečuje nadaljnje delovanje lesnih insektov, nato pa so glede na kvaliteto oltarja, ki je zahtevala pristop ohranitve originalnega v največjem možnem obsegu, predvsem ohranitev prvotne poslikave in pozlate, sledili strokovnim postopkom. Vse elemente so temeljito obdelali, in sicer razstavili, očistili, utrdili, sestavili in dopolnili manjkajočo polihromacijo, manjkajoče detajle so izrezbarili iz lipovine, manjše poškodbe pa domodelirali. Na koncu so barvne površine zaščitili z lakom, celoten oltar in tabernakelj pa so s hrbtne strani zaščitili s sredstvom proti lesnim insektom, plesni in glivam. S konservatorsko-restavratorskimi deli so zaključili v začetku decembra ter tako na praznik sv. Nikolaja z obnovljeno podobo glavnega oltarja razveselili vse, ki se v Miklavževo cerkev radi zatekajo.
Obnovljeni glavni oltar sv. Nikolaja so blagoslovili ob zahvalni mašni daritvi na svetnikov godovni dan. In mnoge je, kot je dejal dekan Mirko Simončič, nova podoba glavnega oltarja resnično prevzela, pa ne le zaradi njegove lepote, pač pa zaradi občudovanja in spoštovanja vseh generacij, ki so prispevale svoj delež in cerkev, z vsem njenim bogastvom in v vsej originalnosti, zapustile zdajšnjim rodovom ter s tem prispevale tudi širše, k ohranjanju kulturne dediščine. V hvaležnosti za vero in zapuščino svojih prednikov je dekan daroval mašo, po njej pa je potekala še nabirka za pokritje dolga. Celotna obnova glavnega oltarja in prezbiterija, je skupaj z zidarskimi, malarskimi, pasarskimi ter z veliko prostovoljnega dela namreč stala okoli 40.000 evrov in lep del teh sredstev so že prispevali vaščani in drugi dobri ljudje, kar nekaj denarja pa bo za pokritje celotnega stroška še potrebno zagotoviti. Kljub temu je župnik Bogdan Oražem vsem zbranim darovalcem izrekel velik boglonaj in zaključil z besedami: "To je praznik za nas vse, za ključarje, gospodarski svet, izvajalce in druge, ki smo z molitvijo in darovi spremljali dela". Te besede je očitno slišal tudi sv. Miklavž in na presenečenje vseh vstopil v cerkev ter pozdravil zbrane, najzaslužnejšim pri projektu in njegovi izvedbi – Francu Kovaču, Viktorju Prosenu, Jožetu Škofu, Albinu Zorcu, Podobarstvu Kavčič, Gradbeništvu Peklaj, Kovinopasarstvu Prebil – pa izročil simbolična darila. V imenu izvajalcev je tedaj spregovoril še predstavnik Podobarstva Kavčič ter se zahvalil za izrazito dobro sodelovanje z vsemi strokovnjaki, naročnikom in farani oziroma ključarji, ki so izkazali izredno zanimanje in podpiranje projekta ter tako izpostavili dober zgled vsem ostalim: "Počaščeni smo, da smo po več kot 200 letih prvi uspešno posegli v glavni oltar in rešili baročni biser pred nestrokovno usposobljenimi rokami in tako skupaj z vami dobro poskrbeli za bogato zapuščino prihodnjim rodovom."
Nadja Prosen Verbič
Foto: npv
