"Zgodba o prijateljstvu je taka – sladko-grenka kot življenje je, lepih je trenutkov polna vsaka, le lepi naj se vtisnejo v srce. Pesmi smo delili si in sanje. Lepe sanje, ceste in nebo. Le 'prjatli' so verjeli vanje, da nekoč se uresničijo." Tej podobna je bila pripoved mogočnega hrasta, ki je z zbranimi podelil življenjsko zgodbo o Emi in Jakobu. Najboljših prijateljih, ki sta sprva še kot otroka pod njegovo krošnjo nabirala prvo pomladansko cvetje, se igrala in prepevala; nato kot najstnika na klopci pri deblu skupaj kovala načrte, si pripovedovala dogodivščine iz vsakdana ter si zaupala težave in probleme. Tudi tistega, ki ju je za delček let ločil. A nevidna vez prijateljstva ju je vseskozi povezovala in čez nekaj let ponovno zbližala. Takrat sta si ob navzočnosti starega hrasta izpovedala še nekaj več – ljubezen. Z njo sta okronala prijateljstvo, si obljubila večnost in zvestobo. To sta kmalu blagoslovila še z otroki. Kljub temu da so leta tekla in so se njune vloge spreminjale, sta v bližino hrasta vseskozi rada prihajala, tudi kot mama in oče ter kasneje kot babica in dedek. Njun življenjski krog se je izčrpal, tako kot tudi hrastov. Ema in Jakob sta poskrbela, da se njuna zgodba nadaljuje še danes – z novo generacijo ter mladiko hrasta, ki sta ga posadila na starost, da bo beležil nove srečne zgodbe. "Slej ko prej se vsaka zgodba neha. Slej ko prej se svet do tal podre. Ko ni nam več do solz in ne smeha, zgodba nova zopet se začne." Navdušeni nad vsebino, scensko in glasbeno izvedbo so bili navzoči, ki so z bučnim aplavzom nagradili ustvarjalce in snovalce predstave. Čudovit izbor pesmi ter izredno vsakdanja in preprosta zgodba sta se mnogih močno dotaknila. Domačnost dogodku je pridal svež tulipanov cvet, s katerim so otroci obdarili mamice in očke ter dedke in babice v dvorani.