Ob zadnjih volitvah je bilo to še posebno očitno. Stranka, ki je nastala 42 dni pred volitvami, je zasedla rekordno število poslanskih mest – kar 40 % parlamenta pripada SMC, stranki, ki naj bi v slovenski politični prostor prinesla nove moralno-etične standarde in postavila vladavino prava v osrčje svojega delovanja. Pol leta vladanja Mira Cerarja je za nami, zato je čas, da malce preverimo izpolnjevanje predvolilnih obljub. Pred volitvami je Miro Cerar smelo dejal: »Umaknili bomo politiko iz kadrovanja.« Oceno tega, kako dosledni so bili pri tem, prepuščam vsakemu posamezniku. Ne morem pa mimo dogodka, ko se je vladna koalicija namenila imenovati 5 predstavnikov Slovenskega državnega holdinga, torej organa, ki bo bdel nad 14 milijardami državnega premoženja. Kljub »umiku politike iz kadrovanja« smo bili priča maratonski, 10-urni seji vlade, ki se je končala – brez odločitve. Ko gre za imena, nobena vladna stranka ne želi popustiti niti za ped. Zato so se odločili, da se (še) ne odločijo.
»Zakone bomo sprejemali premišljeno.« Stavek, ki so ga pred volitvami večkrat izrekli. Potem pa vlada z »zakonodajnim blitzkriegom« sprejema nove zakone po skrajšanem ali nujnem postopku. V pol leta svojega delovanja se je vlada Mira Cerarja samo en zakon odločila poslati v parlament po rednem postopku. Gre za izvedbeni zakon o zlatem fiskalnem pravilu. Pa čeprav je to edini zakon, ki bi ga v resnici morala sprejeti po nujnem postopku, saj z nesprejetjem že debelo leto kršimo ustavo! Vlada je tudi redefinicijo družine »požegnala« kar po hitrem postopku. Tako družina po novem (v kolikor in dokler tega ne razveljavi morebitni referendum) ni več skupnost žene in moža, ampak dveh – oseb. Osebe 1 in Osebe 2. Predlagatelji iz Združene levice so ob podpori vlade Mira Cerarja potrebo za takšno modifikacijo pojma družine utemeljili z besedami, da je sprememba nujna (iz razprave v parlamentu): »Preprosto zato, ker je družina družbeno in ne naravno dejstvo in ker gre za družbeno dejstvo, biološki spol pri definiciji družine nima nikakršnega mesta.« In naprej. Tisti, ki vztrajajo pri trditvi, »da je družina stvar biološkega spola, in ne družbe, pa trdijo nekaj podobnega kot, da je zemlja ploščata«. Družina od vlade Mira Cerarja naprej ni več naravno dejstvo, ampak družbeni pojav. Tisočletja naših dedov in babic, mam in očetov je človeštvo očitno živelo v zmoti. A je preživelo, in mi z njim ... Miro Cerar je v predvolilni kampanji posebej izpostavljal človekove pravice in opozarjal na pomembnost spoštovanja ustave in ustavnih načel. V Sloveniji so po raziskavi nekdanjega ustavnega sodnika, dr. Lovra Šturma, sodišča kršila ustavo in ustavno varovanje človekove pravice v več kot 600 primerih. Te ugotovitve so sicer sprožile razburjenje in zanikanje med sodstvom, a jih še nobena uradna instanca s konkretnejšo analizo ni ovrgla. Še več, minister Klemenčič ni želel sprožiti uradnega pregleda, ker naj bi po njegovem s tem posegel v neodvisnost sodstva. No, danes razumemo, zakaj se Klemenčič tako otepa razprave o kršitvah človekovih pravic. Ker jih grobo krši tudi sam. Si predstavljate, prvi človek »justicije«, pravosodni minister, je sam kršitelj človekovih pravic?! Vrhovno sodišče je po skoraj treh letih ugotovilo, da je Klemenčič v svoji prejšnji funkciji kot predsednik KPK s svojim ravnanjem kršil zakon o integriteti – pa čeprav je bil tedaj prvi »moralizator« v državi o integriteti in etiki. Po mnenju vrhovnega sodišča pa je tudi prekoračil svoja pooblastila. In kako se je branil? Precej nespretno. Z naslednjimi besedami: »Odločitve so bile kolektivne.« Aha, torej če še dva dobro plačana uradnika prepričaš, da skupaj kršite ustavo, ti je potem pol oproščenega? In naprej: »Ni v Sloveniji ali svetu sodnika, tožilca, policista, ministra, če hočete, ali poslanca, katerega glas, odločba ne bi bila kdaj spoznana za recimo protiustavno.« Ali vas takšno poceni generaliziranje krivde (le kaj porečejo policisti!) ne spominja na besede kakšnega padlega tajkuna, ko ob obsodbi na zaporno kazen poreče, da se ne počuti krivega, saj so itak vsi tajkuni tako počeli? In kot zaključni argument minister, ki so ga zalotili v krivosodnem sostorilstvu, pravi: »Lansko leto je odločitev ustavnega sodišča razveljavilo Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru novinarja Mladine. Ali je ustavno sodišče odstopilo?« Zakaj US ni odstopilo, Klemenčiča sploh ne sme brigati, ker gre za drugo vejo oblasti, ki sprejema odločitve na različnih pravosodnih instancah. Predvsem pa ne nosi politične odgovornosti, tako kot minister v vladi. Če bo sodnik, ki je sprejel protiustavno odločitev, kandidiral za pravosodnega ministra, pa bo pomislek o primernosti zagotovo na mestu. In kaj poreče o omenjeni kršitvi ustave Miro Cerar? Pred slabim letom je o političnih odstopih govoril takole: »Seveda je odstop pomembna avtosankcija, ki jo je upravičeno zahtevati od nosilca pomembne družbene vloge, kadar stori hujšo napako ali kadar je iz pomembnih objektivnih razlogov nujen njegov umik iz te vloge.« Je kršitev ustave s strani ministra za pravosodje kaj drugega kot hujša kršitev? Očitno ne. Danes premier trdno stoji za ministrom. Še več, po njegovem ima minister za pravosodje Goran Klemenčič vso potrebno integriteto za opravljanje funkcije ministra. Baje ni razloga, iz katerega bi ta odločitev sodišča negativno vplivala na ministrovo integriteto. In zakaj? Ker naj bi po mnenju Cerarja KPK ne imela naklepa komu škodovati. No, ni zanemarljivo, da je (tudi) zaradi tistega poročila Cerar postal predsednik vlade ... Tako o (lastnih) kršitvah menita dva najbolj eminentna pravnika v vladi. Bi se do takšnih kršitev ustave z enakimi vatli opredelila tudi v primeru »ne-njune«, recimo desnosredinske vlade? Ugibajmo. Neki pravnik je v zvezi s pristranskostjo svojih pravniških kolegov v začetku leta 2014 zapisal: »Težava, ki je v (pre)veliki meri prisotna tudi v Sloveniji, nastopi predvsem takrat, kadar so pri pravnikih razlike v njihovem dojemanju prava posledica njihove neetične pravne drže, tj. takrat, kadar zasledujejo v resnici politične ali zgolj osebne obogatitvene cilje ter le-tem nepošteno prirejajo svoja pravna vrednotenja in stališča. V teh primerih gre za prodane duše, ki škodujejo pravu in družbi.« Avtor teh vrstic? Miro Cerar, osebno ...
