Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za četrtek, 08.12.2016

jasno
Popoldne bo precej jasno z nekaj prosojne koprenaste oblačnosti. Ponekod po nižinah bo še megleno. V višje ležečih krajih se bo krepil zahodni veter, ki pa bo le redkokje segel do nižin. Najvišje dnevne temperature bodo v krajih z dolgotrajno meglo okoli 0, drugod od 5 do 10 stopinj C.
-2°C | 9°C
petek, 09.12.2016
-2°C | 9°C
sobota, 10.12.2016
-4°C | 6°C
nedelja, 11.12.2016
-2°C | 8°C
ponedeljek, 12.12.2016
1°C | 3°C
Opozorila
Četrtek, 8.12.2016 ob 13h
Dodatnega opozorila ni.
-2°C
9°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Sosed sosedu

Stoletnica rojstva nestorja sodobnega ......


SOSED SOSEDU

| |
17.04.2014      18:35
A A

Stoletnica rojstva nestorja sodobnega slovenskega čebelarstva


V luči prihajajočega vseslovenskega srečanja čebelarjev, ki bo potekalo 23. in 24. maja v Polhovem Gradcu, svojo udeležbo pa naj bi potrdil tudi predsednik republike, je prav, da se spomnimo na enega od stebrov slovenskega čebelarjenja, brez katerega slednje danes zagotovo ne bi bilo to, kar je. Govorimo o prof. dr. Jožetu Riharju, ki se je rodil pred stotimi leti 14. aprila v Gabrju pri Dobrovi pri Ljubljani in je s svojo strokovnostjo, eksperimentalnim delom in literaturo postavil znanstvene temelje sodobnemu slovenskemu čebelarjenju. Pri raziskovanju in pospeševanju čebelarstva ni imel pravega predhodnika, zato je bilo njegovo delo v številnih ozirih pionirsko. Tako ga lahko upravičeno imenujemo za nestorja slovenskega čebelarstva, pa čeravno mu je to tujina priznala prej kot domovina. Predstavitev dela prof. dr. Jožeta Riharja ob stoletnici njegovega rojstva bo v Polhograjski graščini v petek, 23. maja, ob 19. uri.


"Brez čebel ne bi mogel živeti," je dejal prof. dr. Jože Rihar leta 1999 ob podelitvi Jesenkovega priznanja (portret, Foto Potrč, 1994).
"Brez čebel ne bi mogel živeti," je dejal prof. dr. Jože Rihar leta 1999 ob podelitvi Jesenkovega priznanja (p...
Deli:

Prof. dr. Jože Rihar je bil v vseh pogledih korak pred slovenskimi čebelarji. Tik pred vojno je diplomiral na beograjski fakulteti, leta 1965 pa je postal prvi doktor čebelarstva (z nalogo "Periodičnost pojave mane zelene jeline vaši u SR Sloveniji") v tedanji Jugoslaviji in Sloveniji. Polnih 43 let je bil predavatelj in redni univerzitetni profesor čebelarstva na ljubljanski univerzi, priznan znanstvenik in ugleden strokovnjak doma in v tujini, kjer je deloval pedagoško, znanstveno in strokovno. Ves čas je opazoval, meril, tehtal, preizkušal in zapisoval ter na ta način poskušal znanstveno utemeljene izsledke posredovati tako doma kot v tujini.  
Zato ne preseneča, da je bil vodilni povojni čebelar na slovenskih in jugoslovanskih tleh in je kot tak postajal vedno bolj zaželen gost na tujih univerzah in strokovnih srečanjih. Poznanstva s tujo stroko so mu odpirala nove dimenzije, kjer je kot lakmusov papir črpal in nadgrajeval svoje znanje, a bil hkrati tudi sam tujim slušateljem neizčrpen vir znanja. Svoje znanje je poglabljal na tujih univerzah in raziskovalnih inštitutih: v Liebefeldu pri Bernu v Švici, na Poljskem, v Montfavetu pri Avignonu, Parizu in drugod. Njegovi uspehi in strokovnost niso ostali spregledani v tujini, zato je že leta 1968, tri leta po svojem doktoratu, prejel s strani svetovne čebelarske organizacije Apimondia najvišje priznanje, ki ga lahko dobi čebelarski strokovnjak in znanstvenik, in se tako uvrstil med 35 najuglednejših čebelarskih znanstvenikov vsega sveta. Slovenska strokovna javnost (Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani) se mu je poklonila tri leta pred smrtjo, in sicer leta 1999, s prestižnim Jesenkovim priznanjem.

Opus z več kot 600 objavljenimi deli
Njegova neumornost se najbolje kaže v njegovem opusu, ki celo v današnjem merilu predstavlja sanje marsikaterega znanstvenika, kajti izdal je 673 pedagoških, znanstvenih in strokovnih del, verjetno pa bo čas naplavil na plano še kakšno spregledano. Med vsemi temi posebno mesto zasedajo štiri, ki bi danes ne smela manjkati na knjižni polici slehernega čebelarja – tako strokovnega kot laičnega. Prvo delo je "Vzrejajmo boljše čebele", ki je nekakšna splošna biblija čebelarjenja, saj govori o načinu povečanja pridelka medu in zmanjševanju rojivosti čebel. Knjiga je izšla leta 1972. Istega leta naj bi izšla še druga, tokrat o gozdnem medenju, a čebelarska zveza nekako ni imela posluha zanjo, zato je luč dneva ugledala šele leta 1992 pod naslovom "Mana iglavcev – napovedovanje gozdnega medenja". Objavljena dognanja so temeljila na izvirni, po njem imenovani metodi lovilnih plošč za napovedovanje gozdnega medenja, ki je bilo do tedaj še popolnoma neraziskano. Tretje delo je bilo "Čebelarjenje v nakladnem panju", v katerem na podlagi lastnih izkušenj utemeljuje njihovo praktičnost in uporabnost. Prof. dr. Jože Rihar je opus pomembnejših del sklenil leta 1999 z že četrto, dopolnjeno izdajo "Varoza čebel", v kateri je strnil vsa svoja strokovna dognanja o pojavnosti in preprečevanju varoze – zajedavca, ki je začel pred dobrimi tremi desetletji pustošiti po slovenskih panjih.

Vrnil ugled kranjski sivki
Bil je prvi, ki je znanstveno raziskoval in selekcioniral kranjske čebele, in tej je tako vrnil ugledno mesto, ki ga je nekoč že imela. Konec 19. in v začetku 20. stoletja je potekala živahna trgovina s čebelami, kar je med drugim vodilo tudi v križanje kranjske sivke, to pa se je odražalo v povečanju agresivnosti čebel. Redki so to stranpot križanja še pravočasno zapazili in vzpostavili plemenilne postaje, kjer je potekalo odbiranje najboljših matic. Na Kmetijskem inštitutu so pod vodstvom prof. dr. Jožeta Riharja leta 1952 začeli načrtno odbiro in z večletnim delom dokazali, da je mogoče povečati marljivost čebel ter zmanjšati njihovo rojilnost. Ugotovitve so pritrdile njegovemu nasprotovanju posameznikom, ki so želeli na območje kranjske čebele uvoziti matice italijanske pasme.

Medenje iglavcev je mogoče napovedati
Skoraj sočasno z vzrejo in odbiranjem matic je raziskoval tudi medenje gozdnih iglavcev in prvi na svetu izdelal temelje za napovedovanje hojeve mane. Zaradi delovanja posebnih gozdnih opazovalnic, ki jih je po svoji zamisli začel ustanavljati 1951/52, ter objavljanja napovedi medenja od leta 1956, obvestil o krajih in intenzivnosti medenja, priporočil za prevoze panjev in analiz o donosih se je povečalo zanimanje čebelarjev za gozdno pašo, povečali so se prevozi in posledično se je večkratno povečal pridelek gozdnega medu. Rezultati njegovih raziskav so bili objavljeni v številnih čebelarskih zbornikih po svetu (Madrid, Dunaj, Bonn, Moskva, Beograd, Praga …), obenem pa je bilo poglobljeno znanje podlaga za doktorsko disertacijo leta 1965.

Zmagovalec panjske vojne
Prof. dr. Jože Rihar je na osnovi študija čebelarjenja naših znamenitih prednikov v nakladnih panjih uvajal v slovensko čebelarstvo njihov panj v novejši obliki. Uvajanje novosti seveda ni bilo pogodu vsem čebelarjem, zato se je razvnela "panjska vojna". A raziskave v zimah 1958–63  so nedvoumno pokazale primernost tega panja za naše podnebne razmere in zavezale jezik še zadnjim dvomljivcem. Prof. dr. Jože Rihar je s tem dokazal, da je nakladni način čebelarjenja pristno slovenski, da njegove prvine segajo v našo preteklost in da popolnega sistema pred več kot 200 leti ni imela nobena država na svetu.

Pionir matičnega mlečka
Uvedel je novo krmilo – suhi sladkor, s čimer je olajšal oskrbo čebeljih družin v brezpašnih obdobjih. Še bolj kot to pa je morda pomembno dejstvo, da je uvedel posamezne dele naprave za smukanje cvetnega prahu s čebel, ki jo je leta 1955 prinesel iz Švice in jo postopoma izpopolnjeval. Kot vodja Zavoda za čebelarstvo jo je pošiljal čebelarjem po vsej Jugoslaviji. Leta 1970 je prvi dal v prodajo naravni granulirani posušeni cvetni prah in tako razširil paleto čebeljih pridelkov. Hkrati je za Medex izdelal strokovno podlago Matični mleček, ki je bila podlaga številnim novim Medexovim preparatom. Na ta način je odprl pot novemu specializiranemu pridelovanju, ki je poleg vzgoje matic postalo najintenzivnejša smer, ki je postopno omogočila novo dejavnost in nov vir dohodkov čebelarjev.

 

V boju zoper varozo
Ves čas svojega raziskovalnega dela je pozornost posvečal tudi čebeljim boleznim. Že leta 1952 je pri založbi Kmečka knjiga izdal knjižico o boleznih in škodljivcih čebel. Verjetno si tedaj še ni predstavljal, da bo slovenske panje že čez dobrih trideset let opustošil eden najbolj škodljivih zajedavcev – varoa. Problema se je lotil z izjemno vnemo, a v nasprotju z drugimi, ki so prisegali na kemično zatiranje, je iskal okolju in čebelam prijaznejšo metodo. Leta 1999 je slovenskim čebelarjem ponudil knjigo "Varoza čebel", v kateri mu je uspelo zbrati vse, kar je bilo na svetu novega na področju alternativnega zatiranja varoze. Prvi so njegovo metodo uporabili čebelarji iz Kranjske Gore in mu v praksi pritrdili.

 

Vsesplošno aktiven
V teh nekaj odstavkih smo samo na grobo strnili njegove največje strokovne in znanstvene dosežke, kajti premalo je prostora, da bi se dotaknili prav vseh dognanj. Ob vsem tem je bil še vodja številnih zavodov in član stanovskih interesnih združenj doma ter po svetu. Bil je med pobudniki gradnje čebelarskega doma v Polhovem Gradcu, poskrbel je za vsebino radovljiškega muzeja čebelarstva in bil pobudnik številnih strokovnih srečanj. Bil je reden gost radijskih oddaj o čebelarjenju, napisal je več strokovnih gesel v leksikonih, vzgajal mlade čebelarje, pisal … Ob vsem tem pa je bil še mož ženi Veri in oče trem otrokom. Z družino so sicer živeli v Rožni dolini v Ljubljani, a se je rad z vso družino vračal v rodno Gabrje. Umrl je 12. aprila 2002 v Ljubljani.  

Prof. dr. Jože Rihar je za svoje pedagoško, znanstveno in strokovno delo prejel več kot 25 večjih domačih in tujih priznanj. Bil je korak pred slovenskimi sodobniki, zato na rodnih tleh ni bil vedno razumljen, posledično so nekatera znanja prej pograbili tujci kot Slovenci. A ne glede na vse skupaj ostaja nesporni povojni nestor slovenskega čebelarstva, kar ga postavlja ob bok najpomembnejšim čebelarjem v slovenski zgodovini. Njegove veličine se morda še ne zavedajo vsi, a ta čas bo zagotovo še prišel. O Jožetu Riharju je v uvodu k zadnji dopolnjeni izdaji njegove knjige "Vzrejajmo boljše čebele" (2013) profesor na biotehniški fakulteti v Ljubljani, dr. Franci Štampar, zapisal: "Bil je in ostaja s svojim vrhunskim znanjem, izkušnjami, vitalnostjo, zavzetostjo za delo ter z neomajnim stališčem, da le pošteno, strokovno delo prinaša resnični napredek, svetal zgled vsej kmetijski srenji v Sloveniji."
 

Gašper Tominc



Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo

Bodite prvi pri oddaji mnenja.