Vsaka stvar nosi s seboj zgodovino svojega bivanja oziroma obstanka, tudi pohištvo. Posebno dragoceno je, če je staro, kaj šele, če je grajsko.
Javni zavod Polhograjska graščina, katerega naloga je tudi evidentiranje in zbiranje originalnega grajskega pohištva, že nekaj let prosi vse, ki imajo kakršnekoli grajske predmete v svojih domovih, naj jih vrnejo. Želijo namreč, da bi grad znova zaživel v vsej svoji polnosti. K temu bi pripomogla tudi prvotna grajska oprema, ki bi gradu vrnila življenje. Vsak kos pohištva namreč nosi del zgodovine grajskega življenja, saj je bilo z namenom bivanja in ozaljšanja katerega od grajskih prostorov tudi kupljeno. Ko pa so lastnike gradu izgnali in grad podržavili, so grajsko pohištvo, orodje in opremo začeli prodajati med domačine. Tako se je marsikateri kos grajske dekorative znašel v domovih Polhograjcev ter drugih domačinov iz okoliških krajev, kjer ima še danes svoje mesto. Seznami kupcev grajskega imetja na dražbah sicer obstajajo, vendar ne služijo kot uraden dokument in je zato z njimi nerodno razpolagati. Res je tudi, da so v vseh teh letih oziroma desetletjih mnogi kosi pohištva že propadli, nekateri so že končali kot kup pepela, drugi nekje zaprašeni čakajo novega lastnika, spet tretji pa so lepo negovani in vzdrževani.
Zelo zaprašeno in popolnoma ničvredno je bilo videti ogledalo, ki so ga ob zapiranju podjetja Hoja prinesli iz enega od prostorov z razstavnimi eksponati. Podjetje Hoja je grajsko ogledalo kupilo na dražbi, in sicer za namen dekorative na raznih pohištvenih sejmih. Služilo je svojemu namenu, toda pravo mesto je našlo šele pred leti, ko so ga vrnili v grajske prostore. Lani je bilo deležno popolne obnove, precizne nege, čiščenja in vnovičnega lakiranja, in danes je videti kot novo. Pravi čar dobi, ko se vanj zazre prelepa nevesta v belem, saj od takrat krasi poročni salon v polhograjski graščini.
Vsak kos grajskega pohištva torej nosi del zgodbe grajskega življenja in grad bo živahnejši in bolj živ, če mu bodo življenje vdahnili njegovi predmeti, zato je zelo zaželeno in še kako dobrodošlo, če se bo ob branju tega prispevka prepoznal kdo od imenikov oziroma kasnejših lastnikov grajskega pohištva in drugega imetja ter se odločil, da predmet vrne na mesto, kamor spada.
Nadja Prosen Verbič
