Lovska družina (LD) Dobrova pokriva območje Občine Dobrova - Polhov Gradec, del občin Horjul, Medvode in Ljubljana. Največji del našega lovišča upravno pokriva Občina Dobrova - Polhov Gradec. V LD nas je včlanjenih 67 lovcev, ki pretežno bivamo v Občini Dobrova - Polhov Gradec in skupaj nadziramo 5.546 ha veliko lovsko območje (od tega je 4.539 ha lovne in 1.007 ha nelovne površine). V 50 letih so se zelo spremenile navade divjih živali, saj se je zaradi človeških posegov drastično zmanjšalo in spremenilo njihovo naravno okolje. Predvsem zaradi večje obljudenosti, pozidave, sodobnejše kmetijske mehanizacije in prepredenosti s cestami. Lovci LD Dobrova opažamo, da so v zadnjih letih z naših polj in iz gozdov popolnoma izginili poljski zajci, jerebice, fazani – na splošno vse to imenujemo mala divjad. Na našem območju, ocenjujem, živi še kašen osebek divje mačke, ki so ga nazadnje videli pred tremi leti. Od ostale divjadi so v manjšem številu prisotni še: poljski zajec, fazan, golob grivar, sloka, šoja, sraka, siva vrana, krokar, lisica, jazbec, divji prašič, gams ter srnjad. Pod drobnogledom objedenosti gozda moramo dinamiko populacije srnjadi, ki živi v našem lovišču, zmanjševati ali jo vsaj držati v okviru dovoljenih kvot odvzema iz lovišča (2,7–3,3 osebke na 100 ha lovne površine). Obvezen odvzem (odstrel) zaradi številčnosti velja še za lisico (zaradi stekline) in sivo vrano (škoda v kmetijstvu).
Kakšen je načrt zavoda za gozdove za odstrel divjadi v vašem lovskem območju?
Na našem lovskem območju načrt odvzema divjadi za leto 2017 predvideva 130 glav srnjadi (jelenjad se pojavi le občasno) in od zahtevanega načrta odvzema smemo odstopati samo za 15 %. Za primer naj povem, da moramo, če odstrelimo trofejnega srnjaka, odstreliti nato še srno, enoletnega mladiča (lani poleglo žival) in mladiča iz letošnjega legla. Pri divjih prašičih, ki so nočno aktivni in so škodno največja težava v lovišču, se trudimo, da jih z dodatnim preprečevalnim krmljenjem proč od kmetijskih kultur čim bolj zadržimo v gozdu in jih lovimo z vsakodnevnim čakanjem na krmiščih. Toda ta vrsta ostaja škodno še vedno problematična. Škodo rešujemo tako, da za njimi ročno ali s traktorjem poravnamo travno rušo ali se dogovorimo z oškodovancem za odškodnino. Morali bodo pa tudi krajani na primeren način zaščititi svoje kulture (kot to zahteva zakon), na običajen krajevni način, npr. z zastraševanjem in vonjavnim odvračanjem ali električnim pastirjem itd.
Je res treba odstreliti toliko živali? Ali to predstavlja na našem območju veliko težavo?
Na nekaterih območjih je lahko ta problem res velik, kot na primer na Kočevskem, v Prekmurju ali Kranjski Gori, ker uradniki ne upoštevajo, da se prostoživeče živali selijo in prihajajo tudi iz drugih območij, celo iz Triglavskega narodnega parka. Posploševati se teh zadev ne sme, vsako območje ima svoje probleme. Pri nas to ni tako problematično, a kljub temu moramo po našem predlogu in mnenju odstreliti več srnjadi. Naš predlog načrta odvzema, ki smo ga predložili, je 100 živali, v kar je všteta tudi povožena srnjad (odvzem = odstrel + izgube), povprečno 10 do 15 na leto. S tem vzdržujemo neko potrebno osnovno ravnovesje v naravi in gozdu v predpisani meri. Je pa ocena številčnosti divjadi občutljiva zadeva, zato je potreben stalen nadzor in spremljanje stanja. Dejansko je treba vedeti, kaj se v posameznem lovišču dogaja v ožjem in širšem pomenu (vpliv suše, poplave, žleda, čas košnje, gradnja nove ceste, poti itd.). Velike izgube med mladiči srnjadi so že zaradi prezgodnjih košenj.
Kaj se zgodi, če ne izpolnimo načrta odstrela, ki ga predpiše zavod za gozdove?
Čeprav so vse lovske družine prostovoljne organizacije, nas vsi nadzirajo: gozdarska, veterinarska, davčna in lovska inšpekcija. In v primeru neizpolnitve načrtov in obveznih standardov nam grozi denarna kazen, po treh letih neizpolnjevanja načrtov pa celo odvzem koncesije za upravljanje lovišča. Če ne izpolnimo načrta odstrela, smo odgovorni tudi v primeru nesreč (trkov v prometu) z divjadjo, kjer nas država in zavarovalnice prav nič ne ščitijo.
Kakšno je pravzaprav poslanstvo lovca?
Naše osnovno poslanstvo je varstvo divjadi in trajnostni lov, s katerim skrbimo za ravnovesje v naravi. To ravnovesje smo v naši LD pri mali divjadi (jerebica, fazan, poljski zajec, jereb) že izgubili. Ne zaradi puške, zaradi sodobnega kmetijstva in varstva plenilcev (ujede in srednje zveri). Poleg ujed so tu še čaplje, ki jih nekoč ni bilo, pa sive in poljske vrane ter krokar. Nova vrsta zveri je tudi pri nas že prisoten šakal. Divjadi v bistvu ne ogroža lov, temveč jo ogrožajo in uničujejo spremembe okolja in tudi človeški pohlep po dobičku; predvsem tu mislim na modernizacijo kmetijstva. Menimo, da sta temeljna pogoja za ohranjanje krajine in s tem obstoj vseh vrst divjadi sonaravno kmetovanje in trajnostna raba gozdov, ki upošteva, da je gozd tudi življenjski prostor divjadi. Vsi nam priznavajo, da smo edini v stiku z realnostjo na terenu, a kljub temu nas nihče ne upošteva, niti naših predlogov ne upoštevajo pri dokončnem sprejemanju načrtov odstrela in celotnega odvzema lovnih vrst živali (divjadi).
Sicer pa v poduk vsem: če najdemo divjo žival, jo pustimo na mestu najdbe, ne božamo je in ne hranimo! Mati mladiča praviloma ni daleč; najde ga, ko ga mora nahraniti. V skrajnem primeru v primeru najdbe divje živali pokličite lovskega čuvaja ali odgovornega lovca. Gozd je naravno okolje divjih živali, njihov dom in zatočišče. Kadarkoli vanj posegamo ljudje (sprehajalci, tekači, nabiralci gozdnih sadežev …), se zavedajmo, da vdiramo v življenjski prostor živali in jih izrivamo iz njega. Živali so se resda nekoliko prilagodile novim okoliščinam, a kljub temu moramo spoštovati njihov naravni prostor, življenjske potrebe v gozdu in na polju; skratka zakonitosti narave ter življenja v njej, če jih želimo ohraniti tudi za prihodnje rodove.
Milan Velkovrh, starešina LD Dobrova
