Avgusta smo za pohod izbrali pot od Iškega Vintgarja do Krvave Peči. Stezica nas je vodila po soteski ob bistri reki Iški. Pot je bila prav zanimiva, hlad soteske in žuborenje vode sta prijetno vplivala na počutje. Sotočje Iške z rečico Zalo, ki priteče z Rakitne, je stičišče štirih občin: Brezovice, Iga, Velikih Lašč in Cerknice. Od tod pa je naša pot krenila v breg in po strmih pobočjih skozi gozd, vse do planote, kjer leži vasica Krvava Peč. Vas ima bogato zgodovino, večkrat je bila požgana in po zadnji vojni nekaj časa prazna. Zdaj pa je naseljenih nekaj hiš in maloštevilni prebivalci se trudijo, da bi vas čim bolj zaživela. Ogledali smo si cerkev sv. Lenarta, vojaški muzej in pa letno gledališče, ki so ga zagnani vaščani naredili v kraški kotanji in kjer prirejajo igre, koncerte ter druge kulturne dogodke. Da pa bi naš pohod še malo obogatili, nam je naš Matko povedal nekaj o treh velikih možeh, ki so se rodili in delovali v okoliških krajih, Primožu Trubarju, Josipu Stritarju in Franu Levstiku, na koncu pa smo se zapeljali še v Stritarjevo rojstno vas Podsmreka. Prav nič nas ni motil dež na naši poti domov, saj smo bili veseli, da so se temni oblaki, ki so se zjutraj zgrinjali nad Iškim Vintgarjem, čez dan razkropili in smo po suhem prehodili načrtovano pot.
V septembru smo šli na Paški Kozjak, pogorje med Šaleško dolino in Dobrno. Iz vasi Paka smo se zapeljali v breg do planinskega doma, od tu naprej pa smo se odpravili po stezi skozi gozd, do vasice Sv. Jošt, kjer nam je vaški župnik pripovedoval o nekdanjem življenju v teh odročnih krajih ter sedanjem zamiranju življenja v teh vaseh in odhajanju prebivalcev v dolino. Iz vasice smo se povzpeli navzgor in pot nadaljevali po skalnatem grebenu do najvišjega vrha. Na zeleni planoti jase Ojstrice smo se odpočili in čakal nas je le še kratek spust skozi gozd do lokalne ceste ter vrnitev do planinskega doma. Nad Uršljo goro in Peco so se že zgrinjali črni oblaki in napovedovali hudo uro. Mi smo se varno vrnili domov, nad Šaleško dolino pa je divjalo hudo neurje, ki je sprožilo številne plazove in zalivalo hiše.
Oktobra pa smo odšli na Dolenjsko – po Lavričevi poti. Pohod smo začeli v vasi Bukovica. Pot je potekala malce navzgor, malce navzdol, skozi vasi Cerovec in Felič Vrh ter do najvišjega vrha Osrenca, nato smo se spustili v dolino prek potoka Bukovica in zagrizli v strmi breg proti planoti, do vasice Pristava. Tu smo si ogledali nekaj krajevnih znamenitosti. Prebivalci vasi se trudijo, da bi v ta lepi kraj privabili čim več obiskovalcev. Tukaj je zadnja leta svojega življenja prebivala rimska plemkinja in ovdovela žena avstrijskega vojvode Leopolda, Virida. Čeprav so bile naše noge že utrujene, smo zmogli še zadnji del poti do planinskega doma na Gradišču nad Stično. Dom stoji na pobočju hriba z lepim razgledom na dolino. Zanimiva je skalnata okolica s številnimi vdolbinami in jamami. Oskrbnik doma nam je razkazal tudi bogato in lepo obnovljeno cerkev sv. Nikolaja. Ob spustu v dolino smo z avtobusa lahko opazovali obširnost zgradb Stiškega samostana.
Novembra pa nismo odšli daleč, želeli samo spoznati kraje v naši bližnji okolici. Pohod smo začeli v vasi Butajnova, ki leži na zahodnem delu Polhograjskega hribovja. Pot nas je vodila mimo samotnih kmetij. Žled je v teh gozdovih naredil veliko škode, toda skrbno obdelane travnate površine in urejene hiše dokazujejo, da v teh oddaljenih krajih še vedno vztrajajo ljudje in ohranjajo domačije svojih prednikov. V olajšanje jim je boljša povezava z dolino, kot je bila nekoč. Ob koncu naše poti nas je prijazna gospodinja pogostila z domačimi dobrotami. Pohod smo zaključili v Pograjskem domu z okusnim bogračem.
Z decembrskim pohodom od Sežane do Tomaja, po poti, kjer je nekdaj hodil Srečko Kosovel, pa bo skupina pohodnikov Društva upokojencev Dobrova zaključila letošnje leto.
I. Ž.