Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 29.04.2017

delno oblačno
Popoldne bo ob morju pretežno jasno. Drugod bo spremenljivo oblačno, nastale bodo krajevne plohe. Na Primorskem bo pihala šibka burja, drugod veter vzhodnih smeri. Temperature bodo od 11 do 16, na Primorskem do okoli 18 stopinj C.
6°C | 16°C
nedelja, 30.04.2017
3°C | 18°C
ponedeljek, 01.05.2017
6°C | 21°C
torek, 02.05.2017
9°C | 20°C
sreda, 03.05.2017
8°C | 20°C
Opozorila
Sobota, 29.4.2017 ob 11h
Dodatnega opozorila ni.
6°C
16°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Sosed sosedu

O Pelinovki in Pelinovcu


SOSED SOSEDU

| |
07.03.2017      9:27
A A

O Pelinovki in Pelinovcu


V majhni hišici poleg gozdička sta živela Tonček in Micka. Nekako tako so se nekdaj začenjale pravljice. A v naši resnični pravljici je bil Tonček Tone, Micka pa Mica. Njuno življenje pa niti približno ni bila pravljica. Kot tako bi jo nemara razumeli nekateri predstavniki današnje generacije, ki si ne morejo predstavljati, da se je nekoč tudi tako živelo. Njun dom je bila majhna bajta, ki je stala na osojnem robu, nedaleč od izvira majhnega potoka, ki teče uro ali dve daleč proti Božni in Polhovemu Gradcu. Temu koščku mahovite zemlje in domačiji se je reklo Pelinovše.


Simbolna fotografija
Simbolna fotografija
Deli:

Mici smo rekli Pelinovka, Tonetu, ki se je priženil, pa Pelinov'c. Bil je majhen, mršav možic, ki ga je dajala huda naduha. Nasprotno pa je bila Mica precej obilna babuška in to kljub vsej svoji revščini. Za nas otroke pa sila zanimiva pojava. Se je rada oglasila pri hišah, za katere je vedela, da radi odrežejo od hlebca. Debelejša, kot je bila šnita, bolj se ji je smejalo. Otrok k sreči nista imela. Je pa Mica vse življenje ostala na stopnji morda štiriletnice. Tudi govorila je otročje. Ni zmogla reči, da je Pelinovcova Mica, ampak je rekla Lina Mica. In to ime se je prijelo med nami. Za kakšno pametno delo, brez svoje krivde, nikakor nista bila ustvarjena. Jih je pač Stvarnik take izpustil iz rok. Pa tudi škode nista delala, kot se to danes dogaja z bogato plačanimi modernimi brezdelneži. Ljudje smo jih vzeli pač taka, kot sta bila. Danes bi ju najbrž zaprli v kakšno humano ustanovo in ju črtali s seznama živih duš. Tak red res izgleda oziroma je morda tudi bolj human, a s tem se prepogosto izgubijo vse barve življenjske mavrice žitja in bitja.

Neverjetno pa se danes zdi, od česa sta Tone in Mica sploh živela. Še tisto malo zemljo sta komaj obrnila. Tone je vsako pomlad po hišah naprosil vrečo krompirja za seme. Če pa je vreme nagajalo in se ni dalo kmalu krompirja podtakniti v zemljo, sta ga pa kar pojedla in je moral Tone spet v mukotrpno nabavo. Dajala ga je naduha in žakelj je bil hitro pretežak. Tudi z drvmi je bil isti problem, čeprav je bila hosta blizu. Pa se je Tone zopet znašel. Na drugi strani dvorišča je stal majhen kozolec. Se spomnim, ko sem šel nekoč, še kot pobič, z mamo na obisk k njeni teti v Črni Vrh. Šla sva po stezi mimo Pelinovša. Pa sem vprašal mamo, zakaj je kozolec brez lat, pa je rekla, da so šle v Pelinovško peč. Tudi živali nista imela, razen mačka. Opsa! Pardon! Nekoč je Tone pri nekem kmetu dobil odvečnega majčkenega pujska. Srbi bi rekli, da je bil »trinajsto prase«. Naselil ga je kar v hišo pod peč. Ta podvig je Tone pozneje na eni svojih novinarskih konferenc takole opisal: »Ja, kar priden prašiček je bil. Rad je jedel travo, še rajši bi pa najbrž detelo. Na, pa se je en jutr' kar tam pod čelešnikom stegnu. Puf! Jest sedim pr' miz, pa ga gledam. S'm tuhtal, al' ga bi al' ga na bi. Puf! Na, pa je pr'šu moj ta siv' mač'k, pa ga je zgrabu za ušesa, pa kar ritensk potegnu kje pod peč. Puf! Na, s'm reku, če ga boš ti, ga pa jes ne bom.« Tone je vsak stavek zaradi naduhe zaključil z glasnim: »Puf!« S kakšnimi agrarnimi dosežki Tone ravno ni izstopal, a se je neko jesen, tam po svetem Lukežu, vseeno pohvalil: »Ja, letos mi je pa repa hodu poratala, s'n je pr'delal pouhna jama. Puf!« Včasih smo večino repe spravili kar v na njivi izkopano jamo, pokrili s smrečjem in zasuli. Se je lepše ohranila do spomladi, ko so prišli v hlev novi pujski. Kolikšna je bila Pelinovcova jama, pa Tone ni razkril. Končno pa, jama je jama. Saj kljub silnemu napredku znanosti še danes ne vemo, kako velika je slavna črna luknja v vesolju ali pa naša cenjena bančna jama ali luknja, kot ji ljubkovalno rečemo.

 

V starih časih je jezdna in tovorna pot skozi Polhov Gradec, Praproče, Sušo in Klešco peljala naprej čez Kucel v naš konec in naprej. Menda je nekoč ljubljanski škof jezdil po njej, najbrž na Planino, kjer je bila takrat božja pot, da bi žegnal oltarje ali kaj podobnega. Tam nekje v Kuclarski gmajni se je pri nekem studenčku odžejal, pa se mu je tako prileglo, da je blagoslovil studenček. In so odsihmal studenčku ljudje rekli žegnani studenec ter njegovo vodo imeli za zdravilno. Tone je občasno pri njem natočil vodo v majhen plošnat sodček z oprtnicami, če se ne motim, mu je rekel »barigel«. To vodo je potem za majhno maržo ponujal ljudem v širši okolici. Če mu je pa žegnana voda pošla, je pa pri kakem vaškem koritu dotočil. Je bil pač pragmatik, bi rekli danes. Je pa imel Pelinov'c, kljub nekaterim svojim pomanjkljivostim, izreden nos; kdaj, kje in ob kakšni priložnosti se bi bilo dobro ustaviti. Če se je pri kakšni hiši kaj posebenega dogajalo, naj je bila to mlatev ali zaključek kakšnega večjega dela, likof ali hišni praznik, se je Tone pojavil pravi čas, ko je nastopil prijetnejši del. Seveda se je našla tudi zanj žlica in še kaj uporabnega.

Kakšnih dvanajst let mi je morda bilo, ko sem pri sosedu pomagal pri žetvi. Snope sem nosil na kup. Ko smo se za malico posedli v senco okrog jerbasa, se je že pojavil Tone. Ob takih prilikah se je dosti govorilo, saj je bila med dninar'cami, rekli smo žernadnicami, kompletna vaška poročevalska agencija. Tone je tudi težko čakal, da je prišel do besede. Zato so ga jezične ženice kmalu izzvale: »Tone, ti si marsikaj dal skozi in dve vojni, kako, da še zmerej nosiš glavo?« Tone je začel neučakano: "Puf! Hja, glavo moraš nucat, pa jezika ne smeš šparat, jest jih pa več znam in zastop'm. Ja, hudir je bil. Najbolj na knap je pa šlo takrat, ko so Taljani 'mel hajka in s'n jest žegnana vada nesu gor po Rečjek. Barig'l je biu še čist pouhn pa težak, vroče je b'lo k't tajfl, pa sapa me je dajala. Puf! Pa s'm se mal dau kje u rob počivat. Al ti ni vrag, je en Lahonček pr'letu z grmovja. Tak je biv k't en špicparkelj, mejh'n pa črn. Pa me je kar s tista flinta žokou les u trebuh, pa po lašk žlobodrov: Partižano, šparare!« Ženske so strmele in ga spraševale, kako se je izmazal. »Hja, s'n reku, kaldo - kaldo, tu se prau po lašk, da je uroče. Pa je reku, grapa - grapa, pa je tist moj barig'l duhov, je mislu, da je šnopc. Jok, s'n reku, tu je žegnana vada, pa me je kar pustu, ko je vidu, de tud lašk znam. Pa tud strah ga je blo. Se mi je najbrž že na zunaj vid'l, da sn biu vojak. Puf! Ja, tu na človek ustane. Puf!« 

Med prvo svetovno vojno bi bil Tone že kar zrel za na fronto. Ker pa že na zunaj ni predstavljal kakšne posebne nevarnosti za sovraga, so ga na štelengi kar spregledali. Ko pa so pobrali že vse primerno za kanonfuter, so poklicali še Toneta malo pred koncem in ga razporedili v pratež ali dren, kot so temu rekli. Tone bi danes verjetno rekel logistika. Nekega hladnega popoldneva, ko sem prišel iz šole, sem se grel na peči in glodal jabolka. Pa se je pri nas oglasil Pelinov'c. Ko si je ob peči ogrel roke, me je ogovoril: »Fant'k, a ti jest pokažem, kako se po turšk sedi?« Prekrižal mi je noge in mi jih spodvil pod rit. »Vidiš, taku se po turšk' sedi. Takle smo sedel na vojsk', ko smo kartof'lne lupil, taku smo djal krompirju po nemšk'. Pa je pr'šu feldveb'l, pa je reku, fantje, domu boma šle. Vojske je kon'c. Je povedal po nemšk, pa s'm jest tud po nemšk zastopu. Puf! Ja, s'n biu soudat in tu skoraj en ceu mes'c. Puf!«

Ja, še marsikaj se je Tonetu zgodilo, nazadnje pa še jama – tam gor pri svetem Joštu. Meni se je vedno zdel zelo, zelo star, čeprav je dočakal komaj dobrih šestdeset, to zame danes niso nikakršna leta. Mica pa ga je preživela približno za desetletje. Za toliko je bila tudi mlajša. Je pa za razliko našla svoj mir v Polhovem Gradcu. Čas, ta neusmiljeni valjar, pa se nezadržno kolika naprej in pod sabo ravna vse, rože, trnje, upe in obupe. Poravnal je tudi Pelinovše s Tonetovo repno jamo vred in njegovo in Micino gomilo. Pa tudi tiste, ki se vsega tega spominjamo; kar jih še ni, pa nas še bo. Tudi žegnani studenček je utonil v pozabo, morda se je tudi posušil ali presahnil, z njim vred pa najbrž tudi žegen. »Puf!«

 

Jakob Demšar – Rado 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Naš časopis
Številka: 448
Izšla: 24.04.2017
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.