Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 10.12.2016

pretežno oblačno
Popoldne bo pretežno jasno, v Slovenski Istri bo občasno nizka oblačnost. Najvišje temperature bodo od 6 do 13 stopinj C.
-2°C | 8°C
nedelja, 11.12.2016
-2°C | 8°C
ponedeljek, 12.12.2016
2°C | 8°C
torek, 13.12.2016
-2°C | 0°C
sreda, 14.12.2016
-5°C | 3°C
Opozorila
Sobota, 10.12.2016 ob 13h
Dodatnega opozorila ni.
-2°C
8°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Sosed sosedu

Meja ni samo delila življenj, ampak jih tudi ......


SOSED SOSEDU

| |
23.04.2015      9:38
A A

Meja ni samo delila življenj, ampak jih tudi jemala


Suhi Dol, Planina, Zalog – Čez zahodni del Občine Dobrova - Polhov Gradec je med drugo svetovno vojno potekala meja med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem. Medtem ko Italijani meje niso varovali z namensko infrastrukturo, so se Nemci tega lotili temeljito: s širokimi poseki, ograjo, bodečo mrežo, miniranimi polji in stražnimi stolpi. Hiše, ki so bile meji »v napoto«, so podrli, gozdove neusmiljeno posekali, domačine pa izkoriščali za delo. Mejni režim je tako prinesel veliko solza, celo ugaslih življenj, spet drugim pa možnost zaslužka s tihotapljenjem.


Milan Košir in Janez Cankar z deaktiviranimi minami, ki so bile nekoč na meji.
Milan Košir in Janez Cankar z deaktiviranimi minami, ki so bile nekoč na meji.
Deli:

V začetku aprila je skupina zanesenjakov, v sestavi Milan Košir s Črnega Vrha, Janez Cankar s Planine, Matevž Košir iz Suhega Dola in Lojze Oblak iz Šentjošta, očistila temelje nemškega stražnega stolpa na pobočju hriba Kovček v Suhem Dolu. Kot je dejal Milan Košir, s tem nikakor ne želijo poveličevati nemškega režima, pač ravno obratno: »Želimo, da naši zanamci vedo, kaj je to območje prestajalo med vojno – koliko nekega trpljenja, koliko solza – in ne nazadnje koliko življenj je bilo izgubljenih ob tej meji.« Temelje, ki kot veliki nemi spomeniki štrlijo iz gozdnih tal, so označili z začasnimi smernimi tablami, ki vas s ceste (Suhi Dol–Goli Vrh) usmerijo k stolpu. Dogovor z občino je tak, da bo slednja še letos poskrbela za enovite informacijske table, ki jih bo postavila pri temeljih omenjenega stražnega stolpa v Suhem Dolu, v Medvedovem malnu med Butajnovo in Zalogom, kjer so zaradi nemške meje podrli hišo, in v Zalogu pri mostu.

Čez noč spremenili podobo krajine
2. marca 1942 je posebna nemška komisija prispela na teren ter z zemljevidom v rokah in vedri barve, s katero so trasirali po drevesih, določila območja, kjer je potekala meja: od Koširjevega Kovčka do Marinčeve Planine in od tam v Polhov Gradec. Sekali so okoli 50 metrov na široko, delo pa končali v maju. Kot se spominja Matevž Košir, rojen 1938, je lahko lastnik sam odstranil les, sicer so mu ga prisilni delavci, hkrati pa se je lahko za omenjeni les obrisal pod nosom. Vej niso smeli skladati na kupe, temveč so jih razmetali po čim večjem območju, da bi tudi na ta način zatrli rast podrasti. Prihajale so cele procesije prisilnih delavcev. V začetni fazi, ko so odstranjevali les, so to bili še večinoma domačini, ko so začeli »plesti« mejo, pa predvsem z Gorenjske. »To so bili večinoma od 18 do 45 let stari moški, mobilizirani Slovenci.« Na najbolj izpostavljenih mestih so postavili 2 metra visoko pleteno ograjo, na vrhu katere je bila v treh vrstah bodeča žica. Za njo so po tleh položili dva do tri metre na široko zveriženo bodečo žico, nato pa nekaj metrov na široko še pehotne mine. Mine je položila vojska, vse preostalo delo so opravili mobiliziranci. Vsa mejna infrastruktura je bila postavljena na italijansko stran, da je lahko nemška patrulja ob meji neovirano patruljirala. Kjer je meja sekala cesto, so postavili zapornico s stražarnico ali celo vrata – kot na primer na Planini.

Hišo podrli, ljudi izselili
Vse, kar je bilo na poti predvidene meje, se ji je moralo umakniti: ne samo najlepše smreke, temveč tudi hiše. Kronist Janez Cankar s Planine piše v svoji kroniki, da so domačinu Malovrhu 7. maja ukazali, naj se izseli, tri dni pozneje pa so mu hišo podrli. Pomagali so domačini, da si je na ta način ohranil želene premičnine, sicer bi Nemci vse skupaj zravnali z zemljo. Preseljen je bil tudi Medvedov mlinar, ker so objekt podrli. Selili so ga krajani Črnega Vrha. Po do zdaj zbranih podatkih Milana Koširja naj bi na današnjem območju Občine Dobrova - Polhov Gradec podrli kar deset objektov. »Ne morete si predstavljati, koliko solza je bilo, koliko moledovanja po premestitvi meje, koliko molitev … V redkih primerih so Nemci preskrbeli nadomestno lokacijo za naselitev, v večini primerov pa se je vsak znašel, kakor se je najbolje znal. Medsosedska pomoč še nikoli ni bila na taki preizkušnji kot tedaj,« pravi Košir, ki je vojno dočakal kot šestletni deček.

Nad pokrajino se dvignejo stražni stolpi
Po sedanjih podatkih naj bi bila na območju občine dva obmejna stražna stolpa: v Suhem Dolu v Kovčku in na Planini (eden je stal tudi na Goljeku pod Grmado, a ta po spremembi mej pred leti ni več v občini). Postavili so ju jeseni 1942. Matevž Košir se spominja, da so v gozdu pobrali najlepša drevesa in iz njihovih debel zgradili okoli 30 metrov visok stolp. Štirje nosilni drogovi so bili iz dvojnih debel, na vrhu pa je bilo približno 3 x 3 metre veliko pokrito stražarsko mesto. Stene so bile dvojne, vmes pa je bil pesek. Stolp na Planini, od katerega se je celo ohranila fotografija, je bil nekoliko nižji, ker je bil postavljen na boljši razgledni točki. Dostop do stražarskega mesta je bil po lestvi, medtem ko je imel tisti v Kovčku lesene stopnice. V obeh primerih so zraven stolpa zgradili še bunker in pripeljali telefonsko povezavo.

Mejo nadzorovali predvsem koroški Slovenci
Matevž Košir se spominja, da so bili nemški vojaki, ki so bili v mejnih patruljah, večinoma koroški Slovenci. To so bili »navadni vojaki«, Wehrmacht, ki so znali slovensko in so se tako tudi pogovarjali z domačini. Pravi, da se jim je videlo, da je tudi njim vojna v velikansko breme in da si je ne želijo. Nekateri so bili celo tako prijazni, da so povedali, kje se nahajajo mine, ali opozarjali domačine, da so določeni deli minirani. Drugačne pa so bile nemške policijske enote, esesovci, ki so bili nastanjeni v šoli v Lučinah. »To so bili trdi in neusmiljeni ljudje, nacisti v pravem pomenu besede. Teh smo se resnično bali.« Spominja se, kako jih je presenetil neki višji predstavnik nemške vojske iz Lučin, po imenu Riedl. Veljal je za »trdega Nemca«, a ko je nekega zimskega večera v snežnem metežu skupaj s patruljo prišel h Koširjevim, se mu je ob žganju razvezal jezik: v slovenščini je priznal, da je tudi on koroški Slovenec, doma iz Železne Kaple.

Italijani kapitulirajo, a meja ostane
Čeprav so Italijani v drugi polovici leta 1943 kapitulirali, njihova ozemlja pa so na Slovenskem zasedli Nemci, je meja kot fizična prepreka ostala. »Mine, žica, stolpi … vse to je ostalo na svojem mestu, odprli so le cestne zapornice,« pojasnjuje Matevž Košir. Območje je bolj ali manj ostalo nedotaknjeno do konca vojne, ko so prišle enote tedanje Jugoslovanske armade in deminirale celotno mejno območje. Za železne palice, ki so nosile bodečo žico, so se »zagrebli« domačini, saj so bile več kot dobrodošle pri gradnjah hiš ali v kovaštvu. Nekateri so pocinkano bodečo žico vstavili v temelje novih hiš, drugi so železo samo preprodajali. Takoj po vojni so podrli tudi stražna stolpa. Matevž Košir se spominja, da je prišla armada in oba zminirala. Od tistega na Planini ni ostalo nič oziroma je danes tam njiva, od tistega v Kovčku pa so še danes vidni temelji, ki opozarjajo na velikost objekta in na norijo tistega časa.  

Brez žrtev ni šlo
Po podatkih Milana Koširja naj bi v času vojne za posledicami vzpostavljene meje (predvsem minskega polja) umrlo devet civilistov. Eden teh je bil tudi stari oče Matevža Koširja, ravno tako Matevž, ki ga je mina raznesla 1942 zaradi prevelike radovednosti. Odpravil se je gor proti gozdu, od koder so prišli nemški vojaki, da bi videl, kaj so naredili, ni pa vedel, da so območje ravno tedaj minirali. Na njegovo tragično smrt še danes spominja križ z razpelom ob cesti Suhi Dol–Goli Vrh. Žalostno je bilo tudi že po vojni, ko je prišla posebna ekipa vojske, da bi razminirala območje. Eksplozija je bila usodna za mladega fanta s Štajerskega, ki so ga pokopali v sosednjih Lučinah. Staršem se je ob parah srce paralo, saj sta na fronti izgubila že tri sinove, četrtega pa sta skrivala. Po vojni se je nič hudega sluteč odzval vpoklicu na služenje vojaškega roka, nakar so ga poslali v enoto za deminiranje. Ironija usode?

 

V spomin in opomin
Informativne table, ki bodo do konca poletja postavljene ob treh obeležjih, bodo v opomin in spomin prihodnjim rodovom na čas, ko je brezglavi človeški napuh povzročil neizmerne količine gorja po vsem svetu. Milan Košir pravi, da se moramo iz zgodovine učiti, da se nam ne ponovi. »Zato ne smemo pozabiti, koliko gorja so pretrpeli ti ljudje. Bili so vpeti v vojno in hkrati še v mejni režim, ki jim je omejeval gibanje, marsikje presekal posesti, v skrajnih primerih celo porušil domove. Ne dovolimo, da se to še kdaj ponovi!«

Gašper Tominc

Zaradi meje so podrli hiše:
Grajsko bajto
Kovčk (v Polhovem Gradcu)
Urhovc (Mačkov graben)
Zalaznikova hiša (Zalog)
Pr' Štefan (Zalog)
V Nartu (pri Zalogu)
Trnovc (Srednji Vrh)
Medvedov maln (Planina)
Malovrh (Butajnova)
Součk (Lavrovec)



0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo
Koledar dogodkov Preglej vse
December 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19

Bodite prvi pri oddaji mnenja.