Ne morem si kaj, da se ne bi spomnil na to igrico vsakič, ko spremljam sago o privatizaciji "po slovensko". Prodamo, ne prodamo. Prodamo, ne prodamo. Zamrznemo, odmrznemo prodajo. Sprejmemo ponudbo, ne sprejmemo ponudbe. Določimo nove pogoje … in tako naprej, dokler kupci ne obupajo in si rečejo – tem tu v tej prekrasni deželi se je malce odpeljalo.
In kdo v tej zgodbi kuje dobičke? Le poglejte, od kod prihajajo kupci, ki so v zadnjem času pokupili večino prodanih podjetij. To so naši južni sosedje. Zakaj? Ker nas imajo v mezincu in točno vedo, kako delujemo. Sprva optimistično napovemo umik države iz gospodarstva. Tujci se postavijo v vrsto in nizajo svoje ugodne ponudbe. Potem se najde neka koalicijska stranka (vsaka vlada do sedaj jo je imela, vsaj eno) in sklicujoč se na nacionalni interes zaustavi prodajo. Prodamo. Ne prodamo. Pika. Pa čeprav je bila dosežena cena dobra. Mine leto, dve. Ponovno začnemo prodajo. Zbiramo ponudbe. Navdušenje je že manjše, cena tudi. A še vedno je ekonomski interes – tako na strani kupcev kot države. In zgodba se ponovi. Vedno so nekje v bližnji prihodnosti volitve, zato stranke v želji po čim večjim volilnem izplenu spet zapojejo na strune nacionalnega interesa. Prodamo? Ne prodamo. Ni pravi čas. Mine leto, dve, pade vlada, dve. In spet smo pri prodaji. Tokrat se prijavi komaj kdo. Cena je nizka, z retoriko o razprodaji srebrnine in veleizdaji naroda se borzna cena še dodatno zniža. Nato se vlada sestane na nedeljski seji, da bi se odločila o prodaji. A se družno odloči, da se ne bo odločila. Pri tem pa edinemu preostalemu kupcu postavi še dodatne pogoje. Vse v želji, da bi to kupca na koncu odvrnilo od nakupa. Tako še tisti kupec, ki ostane, začne razmišljati, ali se mu sploh splača vztrajati. Še posebej, ker dobro pozna slovenski administrativni, delovno-pravni in sodni sistem, ki je na lestvici Svetovnega gospodarskega foruma prav na repu 150 primerjanih držav. Prodamo? Najbrž ne.
In potem "grande" finale: poznavajoč miselni domet slovenske gospodarsko-politične doktrine v ozadju čakajo podjetja iz bivših jugoslovanskih republik. Z nami so preživela pol stoletja, zato nas dobro poznajo. Vedo, da bomo odlašali, mencali in se kregali. Medtem pa bo cena naših nekdaj gospodarskih paradnih konjev padala. In ko bomo odgnali zadnjega zahodnoevropskega ali transatlantskega tujca, bo nastopil čas bratstva in enotnosti. Ker si Slovenija petega, šestega ali sedmega fiaska ne more več privoščiti, na koncu podjetje vendarle pristane v tuji lasti. Za bistveno nižjo ceno od prvotno dosežene. In v rokah bistveno manj strateškega partnerja, kot smo si vseskozi želeli. In zakaj? Zato, ker se politika ne odloči takrat, ko je za to poklicana. Ker ne prevzema odgovornosti in politični sistem še naprej omogoča majhnim strankam, da s svojim nasprotovanjem paralizirajo vsakokratno vladno koalicijo. Kako že gre tista viža? Ko se odločim, da se ne bom odločil, ustvarim idealno podlago za komedijo zmešnjav. Žalostno pri tem je le to, da smo v tej komediji soudeleženi vsi. Pa če smo sami izbrali igralce ali ne …
