Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sreda, 29.03.2017

jasno
Popoldne bo pretežno jasno. Na Primorskem bo prehodno zapihala šibka burja. Najvišje dnevne temperature bodo od 19 do 25 stopinj C.
2°C | 24°C
četrtek, 30.03.2017
6°C | 22°C
petek, 31.03.2017
6°C | 22°C
sobota, 01.04.2017
5°C | 22°C
nedelja, 02.04.2017
5°C | 22°C
Opozorila
Sreda, 29.3.2017 ob 13h
Dodatnega opozorila ni.
2°C
24°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Sosed sosedu

Kmetija v času hlapcev in dekel


SOSED SOSEDU

| |
25.04.2016      12:40
A A

Kmetija v času hlapcev in dekel



Stara Stovnikova domačija
Stara Stovnikova domačija
Deli:

Le dober kilometer stran od ceste, ki pelje v Potok, se med obronki gozdov razprostirajo travniki in njive, sredi katerih stoji  Stovnikova domačija. Kmečko dvorišče povezuje stanovanjsko hišo, hlev in stavbo, ki služi za popravila kmetijske  opreme. Tu je doma  Adolf Malovrh, ki je bil dolga leta gospodar  kmetije, sedaj pa jo upravlja njegov sin z družino. Kmetija ima večstoletno zgodovino, na kateri se je do današnjih dni izmenjalo veliko generacij. Moj sogovornik se še dobro spominja, kako je bilo v času njegovega otroštva in kako še prej, o čemer sta mu pripovedovala oče in ded.

Prvi zapisi o kmetiji segajo v petnajsto stoletje, več znanega pa je od začetka 19. stoletja. Generacije, ki so se medtem izmenjale, so skrbno obdelovale zemljo, skrbele za prirastek v hlevu, urejale poljske in gozdne poti ter si z delom zagotavljale lastno oskrbo za življenje. Kmetija je imela dve bajti, pri Kočarju v grabnu in Zabrdarju v Potoku. Bajtarji so skrbeli za svoje družine, na kmetiji niso bili dolžni delati, pomagali so občasno in s tem odslužili dolg za bivanje v bajti.

Še tri generacije nazaj so na tej kmetiji poleg domačih delali še hlapci in dekle. Bili so stalno nastanjeni, tudi po več let skupaj in zaradi dobrosrčnosti gospodarja in gospodinje deležni dobrin, kot so jih uživali ostali domači. Tudi spali so v hiši, dekle v gornji hiši, hlapci poleti na hlevu, pozimi pa tudi oni v hiši. Ena izmed dekel, okrog leta 1935, je bila Jehana Kavčič, Rojčkova iz Prelesja. Njen delovni dan se je začel ob jutranjem svitu z molžo v hlevu, nato je poskrbela, da so se otroci pravočasno prebudili in odpravili v šolo, sledilo je pospravljanje po hiši, pranje v lesenem koritu na hišnem dvorišču, nato pa delo zunaj. Tudi hlapec, Bržnikov Polde iz Šentjošta, je zgodaj zjutraj poprijel za delo, najprej v hlevu - treba je bilo oskrbeti 15 glav živine in par konj, kasneje pa se je pridružil gospodarju in sta delala skupaj. Plačilo so hlapci in dekle dobili le enkrat na leto, na dan sv. Jurija. Poleg hrane in stanovanja so jih oskrbeli še s čevlji in obleko, kaj več običajno ne. Ob času plačila so se pogodili, če so pripravljeni delati še naslednje leto.   

V pomladnem času so orali njive, pa ne le njive, vsak rob, kjer je bilo kaj ravnega in vozili zemljo iz spodnje brazde na »rozar« vrh njive. Branali so, sadili krompir, fižol, veliko zelja, saj ga je moralo biti za 1.30 m visoko kad, približno 300 kg in še vse kar je bilo treba za hrano prašičem - svinjsko kuho. Pridelalo se je bore malo, od 15 govedi ni bilo veliko gnoja, zato so si za večji pridelek pomagali s  kolobarjenjem, ki je vedno sledil v istem zaporedju: krompir, pšenica, oves, detelja in ponovno krompir. Travnike so trebili vsako pomlad, delali v gozdu, med drugim za zaslužek pripravljali tudi drva za šolo. Šolski odbor iz šole Šentjošt, je za nakup drv postavil zahteve in zbiral ponudbe. V enem kubičnem metru je moralo biti 100 polen, da je bilo zadoščeno šolskim zahtevam. Ko je ozelenelo drevje, predvsem lipa, jesen in hrast, so z njih sekali veje, jih vezali v 2 m visoke »vejnike« ali pušlje in jih zlagali ob latah kozolca, kjer so čakali do pozne jeseni.

Na dan sv. Vida je bil v Lučinah sejem in tam so si lahko še pred košnjo kupili, kar so za delo nujno potrebovali, pa se doma ni dalo narediti ali popraviti. Ob kresu, nikoli prej, so pričeli s košnjo. Najemali so po več koscev. Pogosto so prihajali Štantov Jokl, Brežnikov Polde, Reparsk Jože, Kočar in drugi. Že ob štirih so pričeli kositi, takrat je bila rosa in se je rado rezalo. Za sabo so puščali dolge redi pokošenih trav. Gospodinja ali dekla jim je na polje prinesla zajtrk, običajno žgance in belo kavo - projo. Tekom dopoldneva  je sledila malica, »predjužnik«, kruh in slanina, ter čaj ali mošt. Ne glede na vročino so z delom nadaljevali, ko pa se je kazalec prevesil čez poldan, so šli domov »južnat«. Jedli so največkrat redko zelje, suho meso in krompir, potem  v času hude vročine malo posedeli pod drevesno senco in spili kozarec mošta. Le tega je bilo pri hiši za celo leto zadosti. Oče Pavel je bil privržen sadjarstvu. S svojim znanjem je skrbel, da je sadje vsako leto obrodilo. Stisnili so 400 do 500  litrov mošta. Popoldne so obračati seno, zvečer pa ponovno kosili. Delovni dan je trajal od zgodnjega jutra, vse do teme, tako čez cel teden. Počitek je bil le v nedeljo, vendar je bilo treba tudi ta dan delo opraviti v hlevu, potem so šli k dopoldanski maši, sledilo je kosilo; popoldne so šli otroci, dekle in hlapci zopet k nauku, potem še malo po vasi, pred temo pa so morali biti doma, da so šli v hlev. Kosili so od kresa do avgusta, vmes je prišel še čas za žetev, spravilo detelje in ovsa, po šmarnu pa so začeli kositi otavo. Koscev običajno niso plačevali, pač pa so jim pomoč  vračali z delom.

Tisti, ki so si za en dan sposodili par konj in voz, da so domov spravili svoja drva ali kaj drugega, so morali za najetje delati tri dni »žernade«, dva dneva za dva konja in en dan za voz in orodje.  

Z žetvijo so imeli več dela dekle in gospodinja. Za večje njive so najemali žanjice, prihajale so: Kočarca, Štefancova Mici, Reparska Mici, Kovačeva Ančka... S srpi so žele žito, ga  vezale v snope in jih polagale na kupe, moški pa so jih vozili v kozolec in zlagali v late. Najeta žanjica je za cel dan dela  zaslužila za približno 1 kg slanine, to je bilo 10 din ali za en predpasnik. Delo kosca je bilo bolj cenjeno, za cel dan dela je zaslužil 15 din, toliko je stal tudi 1 kg sladkorja, liter žganja ali 1 kg medu. V tistih časih so na vseh kmetijah sejali proso, lan, pšenico, suržco, rž, koruzo in druge dobrine. Ko so semena odgnala, je bilo potrebno veliko pletja, da je zraslo za hrano ljudem in živalim. Posebno naporno je bilo pletje korenja med žitom. Ženske so plele kleče ali čepe ter s plevko in golimi rokami ruvale požeta žitna stebla.

V tistih časih je bilo v navadi, da so na dom prihajali priučeni rokodelci sedlarji, kovači, šuštarji in popravili ali na novo izdelali kar so potrebovali. Tudi šivilje so prihajale na dom in šivale;  ženskam  spodrezane obleke, ki so segale do tal, moškim suknjiče in hlače, otrokom do petega ali šestega leta starosti, ne glede ali je fant ali deklica, pa oblekice iz flanele. Kasneje so  fantje nosili  hlače z naramnicami, ki so segale malo čez koleno, narejene iz trpežnega »cajha«.  Nekatere hiše so že imele šivalni stroj, če ne, so šivale na roko, ali pa stroj  pripeljale s seboj. Premožnejše so ga dobile v bali in zanje se je govorilo daleč naokrog, kako bogato doto so imele.

Tudi jesen je prinesla polno dela, spravilo pridelkov iz njiv, obiranje sadja, stiskanje mošta, kuhanje žganja, sušenje sadja... Sadje so sušili v sušilnici – »pajštu«,  ki je bila zaradi varnosti nekoliko stran od gospodarskih poslopij. Na lese so  nasuli do 20 mernikov narezanih krhljev ali drobnih hrušk na enkrat. Zaradi primernejšega sušenja so ob prebiranju že suhega, sproti dodajali sveže sadje. Sušilnica je bila grajena tako, da so na vrhu nje lahko sušili tudi lan.

Tik pred zimo je nastopil čas spravila svinjske kuhe, takrat je že zelo zeblo. Kljub mrazu je bila navada, da se je ob večerih,  ob prižgani luči, trgalo ali rezalo zelenje – »ošabi« z repe, korenja ter pese. Obrezane pridelke so metali v čebre z vodo ter jih z rovnico ali kolom mešali in prali, nato pa znosili v klet.

Redno opravilo je bilo tudi trganje listov, spomladi pripravljenih vejnikov, ki so jih dodajali  krmi, ali pa pripravljanje  rezance. V času, ko ni bilo možno delati kaj drugega, so kopali pesek za nasipanje poti, izkopavali drevesne panje in krčili zaraščene površine. Dela nikoli ni zmanjkalo, v ustaljenem ritmu je bilo porazdeljeno na vse štiri letne čase.

 

Po pripovedovanju Adolfa Malovrha zapisala Sonja Malovrh




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Naš časopis
Številka: 447
Izšla: 27.03.2017
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.